Dodji na morski greben...

Trip Start Aug 29, 2011
1
6
10
Trip End Sep 29, 2011


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Indonesia  , Aceh,
Friday, September 9, 2011

Torej, dolgo se vam nisva oglasila, za kar se iskreno opravicujeva.

Ostala sva pri Medanu..wau to je blo ze dolgo nazaj... :P V Medanu naju je na avtobusni postaji cakal kdo drug kot Ferry, ki je na nek nacin postal najin angel varuh, kot se ga bova tudi spominjala. Se vedno nama ves cas pise (na najino indonezijsko stevilko) kje sva in ce sva ok. :D Pripeljal nama je tudi prtljago, ki sva jo pustila pri njemu doma. Dokaj pozna ura (5 popoldne, bus gre ob 8ih) za iskanje karte za nocni avtobus - Banda Aceh, cisti sever Sumatre. Seveda je ni lahko najti, Ferry naju fura naokoli po vseh avtobusnih postajah v Medanu in nama koncno najde ZADNJI DVE KARTI! Kar je naravnost super, saj si res ne zeliva zgubiti se enega dneva. Vendar - haha zadnji dve karti sta malce nenavadni, oz sedeza: v posebni kabinici so trije majceni sedezi ob wc-ju. Kmalu prideta noter se dve osebi in ugotoviva da bo voznja peklensko naporna in neudobna. Poleg tega za nami spi rezervni sofer in iz neznanega razloga piha iz neke luknje... Vsi smo seveda placali polno ceno (sofer je bil ocitno malce pohlepen), midva se malce vec - cena za turiste. Avtobus pa sicer zelo lep in modern, drugi potniki imajo neverjetno udobne sedeze, ki se lahko spremenijo skorajda v posteljo, saj imajo naslonjalo za noge, dobijo pa se blazino in odejo. Kot da celotna stvar se ni dovolj frustrirajoca (voznja traja 10 ur), noter ves cas hodijo ljudje (pot do zelo "cistega" wcja v kompletu z vonjavami), ki zacnejo v prostoru kjer mi spimo - kaditi! Seveda se z Zanom pritoziva (kar je prevec je pa prevec), nazaj pa dobiva odgovor: ja kaj pol, ce vama ni vsec, to je "smoking area", seveda vse v zelo polomljeni anglescini. Naravnost super, njihovi cigareti so ze itaq 10krat mocnejsi kot pri nas, piha in kaplja od vsepovsod (seveda je zacelo dezevati), spima nic ne - popoln recept za unicenje imunskega sistema.
Koncno prideva na cilj, usa unicena in slabe volje, ura 8 zjutraj, takoj napad voznikov z becaki - in ker samo hoceva cimprej naprej seveda enega najameva. Brez strehe, tko da naju napiha se pa se, vozmo se pa pol ure po mrzlih jutranjih ulicah Banda Aceha. Kupiva karte za hitri trajekt in si privosciva poslovni razred (tam se ne sme kadit), vse skupaj itaq preplacava ampak pocas mava vsega poln k. Ena ura, potem pa se vedno rabiva tricetrt ure z minibusom do cilja. Na minibusu spoznava Olivierja iz Pariza, super decka ki naju navdusi za potapljanje, saj je divemaster.
Koncno sva tu, Pulau Weh - Iboih, od Bukit Lawanga do sem sva rabila peklenskih 20 ur. Zdaj pa cas za pocitek in uzivancijo! Pulau Weh je otok, ki ni znan po svojih plazah temvec po podvodnem svetu, ki ponuja nesteto barv v obliki koralnih grebenov in morskega zivljenja. Nastaniva se v Yulii in preostanek dneva pocivava. Za naslednje jutro pa sva dogovorjena z Olivierjem za snorklanje, ki seveda odpade saj je petek in ob petkih dopoldne je prepovedano potapljanje, snorklanje, ribolov ali karkoli zaradi verskih razlogov. Sva namrec na najbolj ortodoksnem delu Indonezije, kjer so zenske zakrite in celo nam, turistkam, je prepovedan vstop v naselja oz vasi v kopalkah cetudi je to ob morju. No, snorkanje torej pride na vrsto popoldne, midva pa koncno dava prat najine smrdljive cote, ki se pajsajo ze vse od trekinga, zaradi visoke vlage pa se tu nikoli nic ne posusi! Operejo jih ocitno z morsko vodo, susijo pa zunaj, tko da imava zdaj vonj po morju, se vedno cuden obcutek na kozi - vlaga?, in zanimive vzorce od soli. Tudi tus mrzel - morska voda. Vendar pa je izjemno lepo, najin bungalov je cisto ob vodi tako da lahko poslusava prijetno melodijo, ob kateri se je lazje sprostiti in zaspati. Na popoldanskem snorklanju se lahko koncno cudiva lepim ribam itd: med drugim ogromno tistih modrih ribic s slabim spominov iz risanke Nemo, lionfish (ki se ji zelo priblizava, kasneje pa nama povejo da so izjemno strupene - strup je na bodecih izrastkih), koralni grebeni z na stotine razlicnimi ribami, morskimi zvezdami itd.
Se vedno pa sva utrujena zato si oglede otoka, ki ponuja ogromno stvari, ter najino prvo potapljanje, rezervirava za ostale dni.
Ali pa ponoci zacne dezevati - in dezuje dobra dva dni. Jajks!! Na to res nisva racunala, vlaga se se poslabsa in zdaj je dobesedno vse mokro - tudi postelja in rjuhe. Tolaziva se z izjemno dobrimi sveze narejenimi sokovi iz sadja ter palacinkami z banano. Vendar zaradi mraza, vlage ter slabega imunskega sistema oba dobiva prehlad (in nisva edina na otoku s to tezavo), Zan z vrocino in oblezi v postelji, jaz poskusam resit kar se da z lahko knjigo in druzenjem z ljudmi, ki sva jih tu spoznala - Pati in Ron iz Berlina (srecala sva ju ze v Bukit Lawangu, v Indoneziji se itaq srecujes z enimi in istimi ljudmi), ki nama podata ogromno nasvetov glede Indonezije (Bali, Gili otoki - Gili Meno, itd) in potovanj, saj imata veliko izkusenj. Hrana tu me ne razveseljuje tako kot v Medanu, prvic zaradi pojava tezav s prebavo tudi pri meni (prevec sadnih sokov?), drugic pa zaradi navelicanosti, saj imam obcutek da ves cas jem le jajce, palacinke in riz. Kruha ni, dostikrat pa manjka se kaj drugega. Iz naliva se je razvil pravi majceni tajfun, ki prevraca stole in odnasa stvari, lomi drevesa (na Patin in Ronov bungalov pade kar precejsnje drevo, vendar k sreci ni pretirane skode saj so to nov in trpeznejsi bungalovi) itd. Ostane nama le se en lep dan, ki ga, skupaj z Ronom in Pati, izkoristiva za izlet na bliznji otocek, kjer naj bi bili najlepsi koralni grebeni za snorklanje. Ceprav sem na meji s tem prehladom, se odlocim za raziskovanje v vodi, Zan z vrocino pac ne more it, za kar je obema zal. Vendar se izlet splaca obema, saj so obale lepe, zrak boljsi predvsem pa je prisoten mir. Koralni grebeni pa so osupljivo bogati, z neverjetnim stevilom raznolikih rib, vidimo celo dva velika skata, ki lebdita, letita, pleseta drug okoli drugega in se nam priblizata na kaki meter. Cudovit prizor, zato jim sledimo se nekaj casa...
Izlet je torej uspel, zaj pa se zadnji vecer na Pulau Weh. Je res, da tu nisva videla in dozivela vsega kar sva si zelela, vendar pa sva se zato lahko zblizala s Pati in Ronom, ki naju ob slovesu povabita na obisk v Berlin, dobiva pa tudi poslovilno cago pri Yulii.Trije musketirji, kuharji, natakarji, ah kaj fantje za vse, vzamejo v roke kitaro in prazen galon za vodo namesto bobna in skupaj zapojemo nekaj najbolj znanih in lepih pesmi kar jih je. Povrh vsega nam se specejo kruh, ki je neverjetno dober (in neverjetno podoben kruhu iz nasega Rondoja) :)
Slideshow Report as Spam

Comments

Natasa on

Zdej grem pa od zadi naprej. Nisem prej opazila bloga št. 6. Joj tuki je pa zelo romantično. Kr bi šla in uživala v bungalovih ob morju, ležanje v viseči mreži, polni luni, sadnih sokovih...Vendar vem, da so to prigarane lepote, kar zelo slikovito opisujeta. Spominov bo pa nebroj...Tu sta se pač spremenila v Smrketo in Smrkca - glede na prehlad. Ampak kot vse bo tudi to minilo.
Uživajta še naprej!!!

Add Comment

Use this image in your site

Copy and paste this html: