Neopisljivo

Trip Start Dec 12, 2005
1
34
159
Trip End Jul 12, 2016


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow
Where I stayed
Napatana Lodge

Flag of Papua New Guinea  ,
Sunday, March 5, 2006

Uff... kje naj zacnem?? Morda tu, da sem v Alotau in da si se vedno nisem opomogla od soka, ki sem ga dozivela v PNG - sam da se ne boste ustrasli, sok je samo pozitiven in vse kar se dogaja zaenkrat je pravljicno.

Ker trenutno nimam interneta in ne vem kje sem nazadnje koncala bom zacela tam, kjer mislim, da je najbolj primerno. Z opisom kraja. Ce pogledate v atlas sveta in poiscete PNG je prva stvar, ki jo opazite, da skoraj ni cest, da ima ogromno otockov s smesnimi imeni, da je njena meja z Indonezijo nenormalno ravna in ... da prakticno niste vedeli, da obstaja. Ce je Michael Crichton napisal The Lost World - nene tisto ni bil izgubljen, pozabljen svet to, dragi prijatelji, kolegi in znanci to je PNG.

Po mojem besnem preklinjanju misijonarjev in razmisljanju o "kolonizatorjevih novih oblacilih" ter mesanih obcutkih in toplem poslavljanju mojih prijateljev iz turisticnega biroja na letaliscu v Port Moresbyu in po mrzlicnem presedanju v letaliski lozi - bomo/ne bomo sli in po sprasevanju same sebe o tem ali me spet caka zanimiv polet sem opazovala obraze okoli sebe in postajalo mi je vse bolj jasno, da to ne bo samo se ena izkusnja vec, ki jo clovek napise v svoj zivljenjepis.

(sedaj uzivam v skodelici zelenega caja in drzim pesti za elektriko + razmisljam kako spodit musice iz ekrana J ). Da ne zapadem v filozofiranje J

Pristanemo sredi nicesar, sredi travnika ter dreves, divje zelene barve in noro kosatih oblik. Dan ne obeta nic dobrega, na obzoru izgleda, da bo dezevalo in sivi oblaki se raztezajo cez zeleno pokrajino pred mano. Letaliska stavba je samo hiska - kot na sportnem letaliscu, pred njo pa stojijo nasmejani obrazi z temnimi ocmi in jaz sem skoraj edini dim dim (beli clovek). Malce povprasam kako naj pridem v "mesto", PMVji ne vozijo (to so tko kokr colectivoti - hibridi med busi in kombiji), vendar mi takoj trije ponudijo prevoz v mesto. Sprva skepticno, vendar po pol ure kramljanja (med cakanjem na prtljago - PNG time, Latinska Amerika je formula 1!! - smrtno resno!) ugotovim, da nekako nimam izbire in da je najverjetneje najbolje, da grem z njimi J Letalisce je od Alotaa oddaljeno ene 15km, kar pomeni 20 min po super cesti (novo asfaltirani) in (joj, zdej se ravno odlocamo a gremo vn al ne),

ja prsli nazaj in zdej morem kao tipkat, ker sem kreativnaJ in najbolj smesna stvar pri celi zadevi je, da smo v PNG, aja, pili smo SP Lager (South Pacific) in vsakdo, ki je to poskusu, ve, da it tastes like water J

no, jutro, nov dan. J ce nadaljujem tam kjer se nisem zacela J modeli, ki so me pobrali na letaliscu so me peljali v Napatana Lodge, kjer sem ostala 2 noci - ta prvo sem itak sla takoj spat, ker sem bla TOK utrujena, da sem se komi drzala na nogah. Zvecer sem spoznala Jeff na kvadrat (Jeff in Jeff), ki zivita tuki ze kr neki casa (eden je cello tuki rojen) in sta mi razlagala, kaj delata in kako stvari potekajo tod naokoli. Naslednjega dne sem sla zjutraj v "mesto", da sem locirala internet café in se kao odlocala kam da bi sla. Kolebanje med d'Entrecasteux islands in Triobriand Islands (Bronislav Malinowski, kula, tralala, antropologija, ja, modela ne maramo, ker smo se mogli ucit o njem, sam zdej ga nekak stekam J ). Popoldan sem pisala, brala knjigo ter enostavno uzivala v tem, da sem na PNG. Aha, pomemben del najverjetneje predstavlja to, da belcev NI, no, vsakdo te vprasa za katero organizacijo delas in ce si antropolog oz. kaj podobnega. Ampak tukaj clovek ne more bit turist. Je enostavno NEMOGOCE. Okolje ponuja toliko novega, novih informacij, da mi glava dela vec kot 100 na uro. Divje je, in ko te ljudje sprasujejo: ZAKAJ PNG? Hm ... ker dejansko lahko uporabljas duct tape, vrv in baterijo J.

Alotao je pristanisko mestece iz njega plujejo ladje v vse mogoce direkcije, eno izmed najbolj prometnih trznic in edini vecji kraj dalec naokoli med vsemi otocki, posejanimi v turkiznem morju. Vsak dan dezuje vsaj za par minut, da se tropska vrocina umakne ter da imajo kasneje komarji kaj za delat (ja, mreza proti komarjem ruls). Srecujes razlicne obraze, ki so vecinoma nasmejani in rdecih zob (da, vsi zvecijo betel nut - ki ga pljuvajo po tleh, tko da zgleda, da je povsod velik krvi - menda je nagravznega okusa, nisem se psihicno pripravljena, da ga poskusim). Vse naokoli je polno zelenja in vsi mogoci sadezi rastejo, lahko se samo sprehodis skozi gozd in nabiras hrano (Lakota v tem delu sveta ni velik problem). So pa druge zadeve, moram se resnicno napisat daljsi odstavek oz. travelpod post o misijonajih, groza!

Torej, v petek zvecer je bil v Napatana lodge zur ker majo njihov famous fish and chips night in sem spoznala se vse ostale ljudi, ki delajo oz. so prostovoljci v bliznji okolici. Nakar spoznam Rebecco, ki dela za UNDP in Nicka, ki dela za CI in ugotovimo, da zakaj pa ne bi sla js k njim in zivela pr njih, ker 1. bo cenej, 2. majo dovolj placa in 3. noben ni tok nor, da bi potoval po PNG, poleg vsega me pa ful zanima njihovo delo, ker delajo na projektih. aja, imamo se Dona, ki pa ga v petek se ni bilo. Kkrkol, ko omenim, da grem na d'Entrecasteaux otocke, mi Nick in Neil (lokalc) recejo nene, ne gres sama, te bomo mi peljali do East Capea. Seveda nisem verjela.

Naslednje jutro, seveda ob 10h prideta Neil in Nick pome in me popakirajo in gremo do East Capea, ki je bil ena izmed najbolj norih zadev EVER! Do tja pelje asfaltirana cesta (nova) in celotna pot je divja, sej kaj tok zelenega se niste vidli. Zeleno buta! :) Imeli smo kosilo, pobirali lokalce ob poti z pick upom in vsi otroci te gledajo kot cudo sveta - se en DIM DIM! aja, v koncni fazi sem ugotovila, da se mi nikamor ne mudi in da mi ni treba noret na d'Entrecasteaux otocke, ker ne grejo nikamor, in da bom naprej raje raziskala okolico. Ce pogledate naslov: neopisljivo - res, sploh ne vem kako opisat. Ljudje tukaj nimajo stika z zunanjim svetom. Dejansko. Tuki ni televizij, radiov, ur, je pa sonce, dez, morja, betel nut (to je celo poglavje), drevesa so polna sadezev (banane!), kruhovci, kokosi, ... Sli smo do reefa in malce posnorklali - seveda sem pozabla podvodni fotic! Kkrkoli, nakar slismo po postaji, da moramo nazaj, ker pride Don - prisel je predcasno iz Port Moresbya, tko da smo mu pripravili presenecenje. Vrata bo odprla neznana oseba - js. Seveda je Dona skor kap, k me je zagledal in mi smo umrli od smeha (celotno zadevo smo dokumentirali na kamero!) in posnetek si ogledamo vsako uro ali dve in se pol 10 minut smejimo na ta racun!

Ko smo mislili, da bomo imeli miren vecer - sedaj pride un del, k smo sli vn ... :)

No, tkole zgleda PNG.

Vsake pol ure izjavim: ojej, tok je dobr, tok je lepo, kaj takega pa se ne. Imajo velik problemov, AIDS, misijonarje!, nihce ne dela, celotna ekonomija je v rokah tujcev, zenske so v groznem polozaju, dekleta rojevajo pri 14, to je svet, ki ga je cas pozabil prehitel. Osnovne zadeve ne funkcionirajo, ljubosumnost med sosedi ter o lastnistvu zemlje je ogromna, prakticno obstaja krvno mascevanje. Pujsi so kot zive skrinje zaklada (ce slucajno povozis pujsa - TO JE GROZNA ZADEVA). Jih moras kupit vsaj 5 se opravicevat in obdarit druzino.
Celotna skupnost temelji na druzini, druzina je velika, najpomembnejsa, sele potem prideta delo (tam nekje na koncu) in morda hrana in se kaj + RIBOLOV (is HUGE!). Mislim, da se bom v prihodnjih dneh naucila vec o teh zadevah, ko mi my mates razlozijo celo zadevo :)

Vceri smo se pogovarjali, da je ta svet taksen, da te pograbi, blazno je krut - mislim, vidla sem ze kr neki sveta, sam kaj takega pa se ne. Po drugi strani, kolkr ga imamo za cudnega in drugacnega je tako divji, zelen lep in predvsem (kokr sem izjavla vceri):
So real, that it hurts! Vsako minuto me ocara. In gostoljubnost ljudi je neverjetna, dali bi ti vse, pazijo nate, neverjetno.

Ok, zdej morem it, ker bo dezevalo pa nocem prit spet cist premocena. Ne vem kaj bom pocela ta teden, morda mi bo ratal kaj pomagat, morda grem na otoke, prepustila se bom casu, upam, da bom lahko kaj pomagala mojim mates (prjatlom za nevedneze) in uzivala vsak trenutek. To je ena izmed skrivnosti tega sveta in PNG je dejansko resnicna SKRIVNOST. Tako oddaljena od vsega in tako pristna. Sok ostaja!
Aja, ce mate cas, lahko napisete kak odziv al pa tko vsaj poglejte na karto al pa pogooglajte PNG. Ni velik stvari, sam ja, je vredno.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: