Srečno novo leto

Trip Start Mar 26, 2011
1
22
56
Trip End Aug 01, 2011


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Lao Peoples Dem Rep  ,
Sunday, April 17, 2011

Dočakala sva ga, novo leto. Zadnja dva dni starega leta je bilo v Luangprabangu noro. Ker sva večino zanimivosti že videla sva se prepustila toku…..jutra sva začenjala pri branjevki na tržnici, ki nama je pripravljala slastne zajtrke – Lao sendviče (tudi tak z nutelo ni manjkal:) zraven pa sveže napravljen sadni šejk. To nama je potem zadostovalo do večerje (ok vmes še kak kos biskvita iz pekarne ob tržnici).

Ko naju je zagledala, se nama je najina branjevka že na daleč nasmejala – in si dobila redni stranki. Midva pa zastonj priboljške za redne stranke – najprej dve banani, nato štiri, na koncu že pivo. Njena otročiča pa sta naokoli tekala s trakci I feel slovenia okoli vratu. Aktivna promocija države, dobesedno. Posnela sva še dve izgovorjavi Ljubljane – po japonsko in angleško – tukaj (glej video v tem in enem od prejšnjih prispevkov).

Okoli dvanajste pa se je začela vsesplošna vodna norija. Urša je bila oborožena z vodno pištolo, jaz s plastenko (bolj za refil pištole) in sva šla po mestu. Jasno, da proti vodnim postajam nisva mela za burek. Že po prvi sva bila premočena do kože, hehe. In potem nonstop po celem mestu, v ritmu glasbe. Midva peš, lokalci pa na pick-upih, polnih da so se kar tresli. Gor so imeli sode z vodo in nato polivali ljudi pri stacionarnih vodnih postajah. Ko jim je pa vode zmanjkalo so ga samo še žurali. Zabavno.

Naslednji dan so se zadeve stopnjevale še do tega, da so vodo še pobarvali (rdeče, rumeno), na koncu pa so naju kar »mazali« s črno pasto iz oglja….še vedno bolje to kot pa biti polit s smrdečo vodo iz umazane reke. Na koncu zadnjega dne sem na majci našel nalepljene neke vrste ikre…bljek.

Midva sva bila precej bolj civilizirana – našla sva pozicijo nad glavno ulico in potem skrivaj škropila nič hudega sluteče mimoidoče. Ko so ugotovili od kje prihaja škropljenje so se nama skoraj vsi prijazno nasmehnili. Tudi sicer je bilo med polivanjem tudi precej prijaznosti – kot je bilo najbrž nekoč ko so si to tradicijo izmislili, mišljeno. Za vrat ti zlijejo pest vode in zaželijo sabaidee pii mai (srečno n.l.).

Slišal pa sem dve zgodbi, od kod naj bi to izviralo – eno verzijo nama je razložil Laoški študent in vključuje štiriglavega modreca, ki je za dobljeno stava za nagrado bogu odsekal glavo. Potem pa je moral to glavo nekako hraniti in zalivati, pa nisem čisto dobro razumel, ker je bilo prehrupno, hehe.

Še ena hecna reč se je zgodila – dvigujem denar iz ATMa, pa ni hotel pojesti moje kartice… probam vseeno dvigniti in uspem – dobim milijon kipov. In bi dobil še enega, če bi hotel, pa sem raje pritisnil cancel in pride ven visa iz kanade…očitno jo je nekdo notri pozabil, jaz sem pa dvignil njegov denar. Pokličem številko zadaj (v Kanad0) pa mi rečejo naj jo kar uničim. Hmm, dal sem jim še email naslov, da pozabljivcu vrnem denar….če pa ne bo šlo se ne bom preveč sekiral. Kolikokrat pa človek najde na ulici miljon??

Tole pišem že v Phonsavanu – po celodnevni vožnji z minibusom iz LP. Zadeva je potekala čisto Laos style. Odhod planiran ob 8:30, tuktuk pred hostlom ob 8:00. Začelo se je točno, končalo pa malo manj…uro po planiranem odhodu smo bili še vedno na postaji. Šele dodatno uro kasneje smo se odpeljali…in ustavili na pumpi, šofer pa je skočil na nek bicikl in se odpeljal stran. Krneki.

Čez 10 min je prišel nazaj in nato nekaj šaril pri gumi, in nato končno odpeljal. In med vožnjo ves čas tišal glavo ven skozi okno in preverjal stanje gume…guma je zdržala:) Cesta je bila ovinkasta za umret, pravi čudež da ni nihče obrnil želodca (za naslednje vožnje bo moja taktika vsekakor brez zajtrka in z vrečko pri roki). Sedem ur kasneje na cilju pa vse pozabljeno….z družbo smo večerjali v restavraciji, kjer vsak večer prikazujejo dokumentarec  o ameriškem skrivnem bombandiranju Laosa ….. sogovornika iz New Yorka sta ostala brez besed…..pa se je vzdušje popravilo brž ko smo se z lastnikom hostla (btw <2 eur/osebo na noč za sobo s kopalnico) dogovorili za jutrišnji ogled »plain of jars«. Grem spat, občutek je kar hecen, saj je na hodniku najine sobe ohišje dvometrske kasetne bombe…..prav veliko izven uhojenih poti ne bomo vandrali……

--------------

Ravnokar sva se vrnila s ture in našla internet lokal (brez www sva zdržala celih 48 ur, to mora biti rekord:) Dan je bil zanimiv, začela sva ga z zajtrkom na lokalni tržnici (riževi nudlci in nekaj bananinega ter kokos peciva). Na turi smo bili ista družba s katero sva prišla v to mesto….in kot kaže nas kar nekaj potuje naprej v Vang Vieng. Tam si obetam raziskovanje jam, kompanjona že imam (Urša ima jam že dovolj in pravi da bo brala….če nama zrihtam hostel z wifi, potem prihraniva denar za knjigo, se mi zdi).

Danes smo si šli pogledat plain of jars, to je nekaj tisoč let stare piskre, raztresene po pokrajini (veliki so do 2.5 m), katerih izvor in namen ni znan. Ker smo si jih pustili za konec dneva nas je potem malo preganjal dež, pa ni bilo panike – smo se skrili v jamo, kjer so se pred pol stoletja skrivali domačini – pred ploho bomb, ki so jih nanje spuščali Američani – kot smo izvedeli včeraj so jih veliko spustili enostavno zato, ker jih niso mogli (slabo vreme, protiletalska obramba) nad Vietnam, pristajati z njimi je pa precej nevarno.

Tudi ostale stvari ki smo jih videli so bile zanimive – npr stupa, ki jo je zgradil bogataš (grobnica), nato pa prekopali Vietnamski vojaki, ki so v njej iskali zaklad…(našli le pepel), pa ostanek zbombardiranega templja, od katerega je cel ostal le kip bude. Lokalci iz ostankov bomb izdelujejo vse mogoče orodje; nudlce za kosilo pa smo jedli z aluminijastimi žlicami, napravljenimi iz materiala strmoglavljenega lovca.

Če bi bil tole običajen dopust bi se že končal. Po treh tednih imam občutek, da bo tole potovanje res prava stvar. Urša vsake toliko časa sicer malo priganja, češ greva že od tukaj, da bova čimveč videla…verjetno ima prav, bodo 4 meseci še prehitro mimo, ampak hitela ne bova nikamor. Sploh pa ne v Laosu, kjer besede hiteti itak verjetno sploh ne poznajo:) Tukaj na deželi (smo na 1000m nmv, pretirane vročine ni) je končno malo manj turistov in je občutek boljši. Dejansko prednjačijo domači gostje, ostanek praznovanja novega leta. No jutri bo spet drugače.
Slideshow Report as Spam

Comments

Fotr J on

Po praznikkih bo treba z glavo!

Add Comment

Use this image in your site

Copy and paste this html: