Slovo od Larryja in pot do meje

Trip Start Mar 26, 2011
1
19
56
Trip End Aug 01, 2011


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Thailand  ,
Thursday, April 7, 2011

Ko sva prišla s trekinga, naju je zamikalo, da bi v Chiang Maiu ostala še en dan, zato sva Larryja prosila za enodnevni podaljšek. Glede na to, da je dejansko čisto zaljubljen v Slovenijo, ga res ni bilo potrebno prepričevati in je brez oklevanja privolil. Njegova ljubica, se mi zdi, ni bila enakega mnenja, ampak o tem kdaj drugič. Ni ji preostalo drugega.

Zvečer smo šli skupaj še na pijačo (slaba stran tega, da živiš s couchsurferji v luksuznih soseskah je ta, da je vse naokrog zelo drago – tako sva za ledeno kavo, dva smoothija in kapučino plačala cca 10 EUR, kar je za Tajsko ogromno. Ampak glede na to, da sva k Larryju prišla za dva dni in ostala 6, se to čisto spodobi.

Naslednji dan sva najela skuterja in se odpeljala v bližnje »toplice« (res ne vem, komu prija namakanje v 60 stopinjsko vodo, če je zunaj 40°C - midva sva šla samo na jajca:). Če si na skuterju, beseda bližnje nekako izgubi svoj pravi pomen, še posebej, če nimaš zemljevida in voziš po avtocesti – ker drugega pač ni:) Najprej pa je bilo potrebno priti do bencinske črpalke 100 metrov nižje dol ob cesti in napolniti rezervoar. Nič lažjega, bi rekli, če ne bi upoštevali, da vozijo po levi in da je vmes dvopasovnica, ki jo moraš prečkati, nato pa se peljati 500 metrov naprej, najti U-turn in se vrniti nazaj na črpalko. Potem je bilo potrebno ponoviti zgodbo, ker sva morali iti v nasprotno smer. No, Klemen je, kot vedno, hitro dojel zadeve in že sva šibala po odstavnem pasu avtoceste. Kot vsi ostali motoristi – midva s čelado, ostali pač ne.

Na poti sva se ustavila v »world's biggest jewelery shop«, kjer te takoj napadejo prodajalke in te z vseh strani zasipajo s ponudbami. Najprej s ogledaš proizvodnjo, potem pa še trgovino. Na stotine prstanov, ogrlic in zapestnic … žal večinoma samo s kamni. Nekaj malega so imeli srebra in nekaj belega zlata. Verjetno je najina prodajalka že po skuterju in najinih oblačilih dojela, da nisva kaj prida bogataša in naju je takoj odpeljala na »cenejši oddelek«. Če nisi ljubitelj dragih kamnov (like me), potem ni kaj prida izbire, ampak ko si nekaj začneš ogledovat, je prodajalko zelo težko odgnati in frči okrog tebe kot kaka muha. Ko nizaš izgovore, zakaj ne boš nič kupil, dobiš nazaj »everything is possible« - lahko ti zmanjšajo, povečajo, dopolnijo nakit … nazadnje sva rekla, da sva pozabila kreditno kartico v hotelu, denarja pa nimava, pa nama je ponudila brezplačen prevoz do hotela in nazaj, da bi vzela kartico … ahhhh … nazadnje sva rekla, da greva po kartico in prideva jutri …

Ogledala sva si še proizvodnjo svile in senčnikov – povsod ista zgodba. Napadajo te na vsakem koraku, samo da bi kaj prodali. Cene so se mi zdele precej visoke, itak pa nimava prostora za spominke.

Do toplic sva prišla že čisto s trdo ritjo, v daljavi pa se je slišalo grmenje, vročina je bila neznosna. Imajo vroč vrelec (105 °C), v katerem si skuhaš klasična ali prepeličja jajca, od vrelca pa skozi park speljan potoček, v katerem lahko namakaš noge v vroči vodi, če si upaš.

Nazaj grede sva se ustavila še pri eni jami (ne vem, zakaj je Klemen nor na te jame, ki se tako ali tako ne morajo kosati z našimi) in jo ucvrla nazaj proti Chiang Maiu. Kazalec na bencinometru se je nevarno spuščal, a sva rekla, da bova tvegala. Vmes sva zgrešila pravi izvoz iz avtoceste in naredila še par dodatnih kilometrov, a nama je uspelo priti nazaj do izposojevalnice, ne da bi dodatno natankala. Hura! Na hitro sva še nekaj pojedlo, potem pa se je uscalo kot iz škafa. Človek bi mislil, da se bo o dežju kaj shladilo, pa ni bilo pretirane razlike. Ampak skuter je bil pa kul:)

Plan za naslednji dan je bil odhod do laoške meje in tam prespati, prede bi se s trajektom odpeljala v Laos. Vstajanje: zgodaj, ob pol osmih, da bi bila ob osmih že na avtobusni postaji in bi ujela avtobus ob pol devetih.

Spet sva se izkazala za prevelika optimista. Najprej sva ustavila kombi (njihovi taksiji), da bi naju odpeljal na postajo, ampak je vmes prevozil še vse mesto (ti kombiji nimajo ustaljenih tras, ampak se vozijo naokrog in pobirajo stranke), tako da sva na postajo prišla nekaj minut do pol devete. Če pohitiva, nama morda še uspe ujeti bus ob pol. Mhm …

Vstopiva v poslopje postaje … prek 30 blagajn, ampak delata samo dve. Vrsti pri obeh sta bili več kot 30-metrski. Pred nama vsaj 50 ljudi. Zgleda, da si delavke na blagajnah vzamejo za vsako stranko več časa, kot naši zdravniki. Po dobri uri sva le prišla na vrsto, a ne samo, da nama je ušel planiran bus, zasedeni so bili tudi trije naslednji, ki so šli v bližnje mesto, od koder bi potem šla z drugim busom na želeno destinacijo. OK, sva pač počakala dodatni dve uri – časa tako ali tako ne meriva več.

To je bila idealna priložnost, da sva si privoščila zajtrk in pojedla Gavrilović pašteto, ki nama jo je pred odhodom za popotnico dal ati (mmm, je teknila:). Vmes sta se nama pridružila še Avstralec in Kanadčanka (glej video) in smo malce poklepetali, tako da je čas odhoda kar hitro napočil.

Na busu pa spet nova zgodba – zgleda, da busarji tekmujejo z nacionalno letalsko družbo, ker smo imeli poleg dveh stevardes in šoferja še postrežbo – voda, piškoti in osvežilni robčki – definitivno bolj obilno, kot na mojem zadnjem Adriinem letu. Vse to za ceno štirih evrov. Podobna cena, kot za bus od Loke do Ljubljane, le, da je od Loke do LJ 25 km, midva pa sva jih prepotovala okrog 100.

V Chiang Raiu, najini vmesni postaji, sva morala iti na drug terminal – vmes sva ugotovila, da je prvi terminal za buse s klimo drugi pa za vse ostale zadeve na štirih kolesih. Ena od teh je bila tudi najino prevozno sredstvo:) Dobila sva še zadnja dva stola – no, tako sva mislila – potem, ko je na bus prišlo še ene 10 šolarjev, so se kar porazgubili po sosednjih stolih, ki jih prej ni bilo. Vožnja ob odprtih vratih in oknih je trajala dve uri in niti ni bila tako slaba.

V obmejnem tajskem mestu sva si nato našla super guesthouse z balkonom in pogledom na Mekong (8 eur na noč) - Baanrimtaling Home Stay . Situacija je bila zelo podobna tisti ob Nilu v Ugandi pred petimi leti. Še zadnjič na Tajskem sva si privoščila Pad Thai in masažo, nato pa sva ob zvoku Mekonga, čričkov in ptičev pričakala dan odhoda v Laos.

Last but not least ... Maja, malo z zamudo (prej ni blo neta, GSM pa ni lovil) pa vseeno želiva vse najboljše s tega konca sveta pa upava (zdele bereva:), da je "ugrabitev" uspela in da se je Kempinski (pa sevede tut Grega) izkazal! Sigurn je blo nepozabno, anede?:))
Slideshow Report as Spam

Comments

nz3
nz3 on

končno sta se oglasila z užitkom preberemo nove dogodivščine

babi on

hvala za kartico znamke ti gotovo ohranim prečitamo vse kar nam sporočata, tako da smo tudi mi na tekočem. babi

mama on

imejta se še naprej zelo lepo in vaju pozdravljam

Fotr j. on

Ne bosta verjela, a tudi nas zdeluje vročina, saj greje skoraj do 30.C
Držita se!

ursaklemen
ursaklemen on

fotr J: ne veva, a je to votr JM al JN, tko da mors naslednjic bolj natancno dolocit.

hehe pa pohvale babici in mami za prve komentarje:) kar tako naprej - velja tudi za ostale.

andreja on

ampak Urša...prstan bi ti pa Klemen lahko že kupil...bi bil že skrajni čas!! :P
hmm..ali pa morda čakata na potovanje v Las Vegas ;))

Add Comment

Use this image in your site

Copy and paste this html: