Vladivostok

Trip Start Oct 13, 2008
1
73
83
Trip End Mar 31, 2009


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Russian Federation  , Far East Russia,
Monday, March 2, 2009

Kitajsko sva dokoncno zapustila pri njenih stranskih vratih ter se podala novim dogodivscinam naproti v Rusijo. Iz Harbina sva se odpravila z vlakom v mejno mesto Suifenhe, kjer sva kupila drago karto za avtobusno preckanje meje ter nato na avtobusu za majhno doplacilo prispela v Vladivostok. Preckanje nekdaj hermeticno zaprte meje je potekalo brez tezav in ker izgledava dokaj podobno Rusom, sva imela celo prednost pred vsemi Kitajci pri carinikih. Ti so se zelo trudili s priimkom Stimec, a naju nato tudi prijazno spustili v svojo drzavo. Ze nekaj kilometrov za meje pa lahko clovek vidi ocitne razlike med Kitajsko ter Rusijo.

Ceprav so ruski avtobusi mnogo starejsi od kitajskih (temu primerno tudi mnogo bolj utrujeni) in zgradbe ob cesti uboge, je mogoce ze kmalu za mejo videti v zivo moc in polozaj ruske vojske. Pred garazami v slabem stanju ter za skoraj poruseno ograjo je mogoce videti vec kot 100 tezkih tankov tipa T80 z aktivnimi oklepi zadnje generacije (ruske generacije) in vsaj trikrat toliko lazjih oklepnih vozil. Kolikor je mogoce videti po barvah ter opremljenosti je tezko orozje v mnogo boljsem stanju kot zgradbe v katerem ga hranijo. Ocitno vec sto odstotno povecevanje obrambnega proracuna ruske vojske vsako leto v zadnjem desetletju se kako dobro dene opremi. 50 milijard dolarjev za vojsko v letu 2007, se ocitno tukaj ze na prvi pogled pozna ter ruski vojaki ocitno ne rabijo vec krasti krompirja po sosednjih njivah, kot so ga morali tekom 90tih let prejsnjega stoletja.

V Vladivostok sva zaradi vseh zamud prispela sele ob 22:00 zvecer. Prvo veliko razocaranje je seveda bilo to, da je tema skrivala vecino res cudovite pokrajine med voznjo. Tistih nekaj trenutkov pred soncnim zahodom, ko sva jo lahko opazovala se nama je zdela nekaj najbolj cudovite, kar sva doslej videla. Enako cloveku neprijazno okolje kot puscava, a zaradi snega ter rastlinja skoraj zlate barve, tako zelo lepo. Bolj kot naslednje razocaranje pa je bil strah ob sprehodu od avtobusne do postaje mestnega avtobusnega prometa ter nato v centru mesta se do zelenega hotela. Ruska mesta ponoci so vse kot prijetna in tudi mnozice policistov, ki pes po ulicah zagotavljajo red, so vse prej kot v uteho. Prav za prav naj bi bili policisti tukaj mnogokrat bolj nevarni kot kriminalci, a po sreci midva nisva imela opravka ne s prvimi in ne z drugimi.

Naslednje jutro nama je postreglo s cudovitim vremenom v zal dokaj turobnem mestu. Vladivostok se zdalec ni tako razvit kot Kitajska mesta, a kljub temu ponuja popotniku kar nekaj zanimivosti. Oziroma jih ponuja v bolj primernem casu. Midva sva namrec tukaj prezivela le ponedeljek, ko je vecina muzejev zaprtih, ena najvecjih vojaskih flot (Ruska pacifiska flota) pa je ocitno bila med najinim obiskom izven zaliva. Do leta 1990 je bil Vladivostok popolnoma zaprt za vse tujce ter vecino prebivalcev Sovjetske zveze, saj je enako kot danes predstavljal stratesko vojasko bazo. Danes je situacija povsem drugacna, kljub temu pa vojaske ladje ter podmornice ostajajo v vecini v pristaniscu. Kot sva zapisala midva nisva uspela videti ne najvecje nuklearne podmornice razreda Tayfun, ne lovk na podmornice razredov Akula in tudi najvecjih nuklearnih krizark Slava ni bilo doma. Pogled na pristanisce bi drugace verjetno bil mnogo bolj zanimiv, saj so tako Tayfuni kot krizarka Slava po velikosti ter mnozini oborozitve (ze eno samo to plovilo lahko s svojim atomskim orozjem vec kot prepolovi prebivalstvo na zemlji) nimata konkurence v drugih armadah.
Ker nisva imela srecanja s sodobnimi velikani preko tele objektiva z bliznjega hriba pa sva imela mnogo bolj osebno in bliznjo srecanje s podmornico S56 iz druge svetovne vojne. Podmornica je sedaj spremenjena v muzej, v katerem sva lahko preizkusila njen periskop ter si ogledala njeno notranjost. Podobno zanimiva kot podmornica se nama je zdela tudi cudovita zelezniska postaja, kjer se zacne transibirska zeleznica in kjer sva si kupila prvo zeleznisko karto na najini poti iz Rusije domov.

Sedaj pospeseno vadiva ruscino, ki nama pri osnovnih stvareh gre ze kar dobro od rok (nisva lacna ter zejna, spiva pa v hotelu). Ze jutri odhajava v 3090km oddaljeno mesto Chita in tam bova verjetno znova napisala kak blog ter objavila kaj fotografij z vlaka.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: