Mrzli Harbin
Trip Start
Oct 13, 2008
1
71
83
Trip End
Mar 31, 2009
Harbin, Heilongjiang, China
Saturday, February 28, 2009
Izjemno nizke temperature pa ne ponujajo samo idealnega okolja za izdelke iz ledu in snega, ampak je Harbin s svojo okolico zelo znan tudi kot smucarsko sredisce. V letosnjem letu je tako gostil zimsko univerzijado, kar je vodilo k zelo smesni prigodi med najinem bivanju v tem mestu. Ko sva se grela v prijetno ogrevanem McDonaldsu in uzivala v vroci cokoladi, sva opazila celo skupino sportnikov v zivo rdecih oblacilih. Trenutek za tem sva opazila na vseh oblacilih nalepke z besedo SLOVENIA in tako sva dokoncno spoznala, da tudi, ce pobegnes skoraj v Sibirijo (ki se nahaja le kaksnih 100km proti severu) ne mores pobegniti pred Slovenci. :-) Dan ko sva srecala slovensko ekipo na univerzijadi sva seveda prezivela z njimi in pohajkovala po mestu.
Mesto kot taksno ponuja ogromno Ruske arhitekture, saj so Rusi tukaj prebivali vse do leta 1949, ko so Mancurijo vrnili Kitajcem. V vmesnem casu so zgradili, v sedaj osrednji nakupovalni ulici v mestu, veliko zgradb, pravoslavno cerkev in za sabo pustili tudi kar nekaj spomenikov. Po dolgem obdobju zaprtih meja med Rusijo in Kitajsko je danes cezmejna trgovina ponovno ozivela in je znova mogoce videti veliko novih napisov v Ruscini na trgovinah, restavracijah ter podobnih objektih. Harbin je namrec povezan z zeleznico tako z ruskim mestom Cita na severu, kakor tudi z Vladivostokom na jugu. Ruski turisti in poslovnezi tako sem ponovno pritekajo v trumah.
Harbin na severu obdaja reka Songhua, ki je vecino zime globoko zamrznjena. Na njej si domacini uredijo drsalisca, steze za jezo konj in tudi ceste do bliznjega otoka. Na ta »soncni« otok sva se podala preko debelega ledu tudi midva in popoldne prezivela na sprehodu med parki ter starimi lesenimi ruskimi hisami. Ob pogledu na vso zasnezeno pokrajino ter vse zgradbe v ruskem sibirskem stilu bi prav lahko mislila, da sva ze v Sibiriji, kamor se podajava cez nekaj dni. Kaksen je bil najin sprehod cez zaledenelo reko raje ne bova pisala zaradi mam, tet ter ostalih zaskrbljenih, si je pa dozivetje mogoce predstavljati ob pogledu na najine fotografije.
