Od Laporja do Phetchaburija

Trip Start Oct 13, 2008
1
2
83
Trip End Mar 31, 2009


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Thailand  ,
Wednesday, October 15, 2008

Laporje - Phetchaburi

Komaj nekaj od ur od doma pa ze toliko kilometrov in dozivetij za nama. V ponedeljek zjutraj, ko sva krenila iz Laporja proti Grazu, kjer sva pot nadaljevala z vlakom proti Münchnu, se je zaradi del na avtocestah skoraj pripetilo, da bi zamudila vlak in ostala doma. Po zaslugi mame Branke sva nato k sreci normalno ujela vlak in ze opazovala prelepe Alpe na poti proti letaliscu. Avstrija se v soku po Heiderjevi prometni nesreci in vsi casopisi z njegovim obrazom na naslovnicah. Ocitno se njegova politika »Ein folk, ein land« se nekaj casa ne bo uresnicila in so nekateri razocarani, Evropa pa si je po tihem oddahnila. Na vlaku sva sicer mislila, da bova napisala en malo daljsi zapis o opremi, a bo to moralo se pocakat do tistih dni, ko bova polezavala na kaki plazi in ne bova imela o cem pisat.


Let se je vlekel dolgih 10 ur in kot ze tolikokrat doslej sva si oba po pristanku obljubljala, da ne bova vec tako  dolgo letela v prihodnosti. Seveda. Zaradi nemirov v Bangkoku sva se odlocila, da kar takoj odpotujeva na jug in si prva dva dni kje odpocijeva ter narediva nacrt potovanja po Tajski. Tina je predlagala avtobus, a sem sam zaradi svoje slabosti, ki jo dozivljam na avtobusih, predlagal vlak. In to je ze bila takoj prva velika napaka (vec v nadaljevanju). Od letalisca do zelezniske postaja, sva pasla oci na velikanskih stolpnicah in ekstravagantnih poslopjih razvitega dela Bangkoka, ze po nekaj minutah voznje z vlakom pa sva videla tudi revna naselja ob progi, kjer ljudje zivijo v kolibah iz plocevine in med kupi smeti. Pot do Phetchaburija bi morala trajati dobre 3 ure in pol, a je trajala kar 6 ur. Morala bi vzeti avtobus, tako da v prihodnje se bova bolj zanasala na Tinino presojo. K sreci sva imela na vlaku dobro druzbo mlade mamice s kaksnih 7 mesecev staro puncko, ki sva jo zabavala precejsen del poti.


V Phetchaburiju sva si nasla prijeten Guest House in se udobno namestila v sobici ob cesti ter skoraj mrtvo utrujeno zaspala. Zel ne za dolgo, saj naju je navsezgodaj prebudil macji boj pod oknom in gosti promet na cesti. Nisva se dala pretirano motit in nadaljevala s spanjem kar do enih po lokalnem casu. 30ur na poti pac zahteva svoj davek.


Po spanju sva si privoscila kosilo na terasi nad reko in v njej opazovala velike kuscarje (1,5m in nad), kako lezerno plavajo. Da se najino opazovanje zivali ni koncalo pri kuscarjih lahko potrdi Tina, ki je med ogledom mestnih znamenitosti dozivela dva napada opic. Tudi jaz nisem imel popolnega mira, saj sem s slikanjem ocitno eno opico izval, da je zarencala in se pognala proti meni. No k sreci sva oba vse napade, ko so nama opice verjetno zele ukrasti kaj hrane ali pijace, prezivela brez poskodb, a malo straha in adrenalina je vseeno ostalo. Glede same drzave je sedaj se tezko napisat, razen tega, da je bolj urejena kot Indija. Vec o tem, ko bova vec prepotovala.


Sedaj se odpravljava pocasi na vecerjo, pred tem pa bova naredila se najin itinerar za naslednji mesec dni pa se kaj.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: