Plani so zato, da se spreminjajo
Trip Start
Sep 11, 2007
1
2
4
Trip End
Oct 15, 2007
Nampula, Mozambique
Monday, October 1, 2007
Huh, ce ne bi videl najinega prvega/zadnjega posta, sploh ne bi vedel, kdaj sva nazadnje videla racunalnik. Hvala vsem za komentarje in vzpodbude, pa za cestitke seveda.
Ko sva se iz Malavija pisala zadnje sporocilo, sva mislila, da bova v Blantyre-u ostala 2 noci, a sva si naslednji dan premislila - ceprav je Blantyre se najlepse, alpa vsaj najbolj zanimivo mesto na najini poti do do sedaj - in jo ubrala naprej proti jugu, v gorovje Mulanje. Tam sva v druzbi enega vodica naredila dvodnevni treking po kakih 5 ur. Pravzaprav je to planota, s katere lahko osvajas vrhove na njej, ampak mi smo le malo precesali planoto in sproti obcudovali pokrajino, za katero sva se soglasno odlocila, da bi to bila lahko Skotska (ceprav se nobeden ni bil tam :)). Na gori in pod njo sva dozivela prve "najlepse" trenutke Afrike. Prvo je bil vecerni transport na izhodisce za treking, ko smo na enem razbitem pick-up-u lovili dan in smo se ob soncnem zahodu vozili po cajnih plantazah, sproti zamenjali poceno gumo in prispeli se ravno pravi cas na cilj. Ob vracanju nazaj v dolino, ko sva spet cakala na prevoz, ker nisva hotela dajati vtisa, da bi se nama kam mudilo, sva malo blodila po eni povsem odmaknjeni vasici in nastalo je nekej ful fajn slikc, boste videl.
Naslednje jutro, tukaj pogosto vstajava ob 4-5-ih (to pa so pocitnce, ne) in hodiva spat ob 20h-23h, sva jo po sprehodu skozi cajne plantaze ubrala v Mozambik, skozi carino, nato s kolesom taksijem do bus terminala in ... Ja nic, cakat je blo treba, ce bo se isti dan prisel mimo kak prevoz. Cez 3 ure je res prisel, potem smo se malo cakali, da se je nabralo 30 ljudi za avto namenjen 15 potnikom in smo sli za 5 ur na makedam, prakticno brez vzmetenja, ker smo bli itak cisto na tleh. Ampak to Mozambik je, pogosto je cesta makedam in za kakih 100 km se porabi 5 ur. Prek Mocube sva prisla do Nampule in ze naslednji dan naprej v Nacalo. Tu sva prvic prisla na morje - Indijski ocean - in je blo super. Ostala sva 2 noci (kar je za naju nomada veliko) in se crkljala ob beli pesceni plazi, snorkljanju, dobri hrani in pijaci. Iz Nacale sva si nasl;a prevoz do Ilhe de Mozambique in na ta nacin prisla se na Kubo (tu sva se namrec odlocila, da je otok povsem tak, kot mora biti tudi Kuba, no malo manjsi ze, sicer pa popolnoma enak). Tukaj nisva uzivala na plazi, ker je znano (in tudi ce ne bi bilo, to kaj kmalu opazis), da se obala ob oseki uporablja kot stranisce za cel!!! otok. Otok je sluzil kot trgovska postojanka Arabcem, Portugalcem, Indijcem, ne vem se komu. Bil je tudi glavno mesto portugalske Afrike, ko se je to preselilo v Maputo in ko je bliznja Nacala dobila pristanisce, je slo z otokom le se navzdol. Sedaj je pod UNESCO-vo zascito, tako da so ene stavbe lepo obnovljene, iz sosednje stavbe pa prav lahko skozi okno raste kako drevo ali kaj podobnega. Nekatere stavbe niso starejse od 50 let, pa so tako propadle. Vzdrzevanje in vlaganje zasluzka nazaj v stavbe je v Afriki neznanka. Vse po vrsti propada in sprasevala sva se, koliko malo bo treba, da bodo sedaj obnovljene stavbe spet propadle. Ampak otok im svoj car, predvsem pa so ljudje dobrovoljni in prijazni. Drugi vecer, 26. septembra sva tukaj praznovala Mojcin RD, saj sva naslednji dan prezivela na poti, na poti v Pembo, ki je s cudovitimi plazami tudi izhodisce za otocje imenovano Quirimbas. 25 otockov, vecinoma dostopnih le tistim, ki si lahko privoscijo nanje prileteti in potem za prenocisce placevati od 250 USD naprej. Na sreco je en otok izjema, in ga je mogoce doseci po kopnem, prek vasice Quissanga, kamor je iz Pembe 5 ur voznje na kasonu pick-up-a po slabem makedamu. Na tem delu se nama je pridruzil en Nizozemec, na otoku pa smo spoznali se 2 Angleza, ki gradita pravo malo ladjico, da bosta na njej naredila restavracijo. Ker otok ne nudi prav veliko restavracij (sprasevali smo se, kako nahranijo 150 turistov, kolikor jih je baje v juliju in avgustu dnevno na otoku), smo prisli do tega, da smo malo malicali pri njijo, s seboj pa prinesli malo hladnga piva. Prav zanimivi so klepeti z zahodnjaki, ki so se ze bolje spoznali z afriskim nacinom zivljenja. Ceprav je veliko ljudi pridnih in cele dneve delajo za minimalno placo, ki je lahko tudi manj kot pol dolarja, se vseeno ne morem znebiti obcutka, da brez belega gospodarja ne bi bilo nikjer nic. Ljudje se sami ne zganejo, beli delodajalci pa navadno za majhen denar kar lepo vzgojijo svoje suznje. Danes npr. nama niso mogli oprati cunj, ker nimajo zajfe, pa ceprav so odprte vse trgovine in stojnice v mestu. Pa bi zasluzili malo vec od dnevne place.
Z Ibota sa se vceraj vrnila v Pembo, danes pa v Nampulo, od koder jutri zjutraj letia k Jezeru Niasa in potem pocasi nazaj v Malavi.
Obcutki se nama tule vseskozi mesajo. Velikokrat zelo uzivava, tudi s polomljenimi nogami, na katerih ti lezi stara mama in zakelj kasave, vcasih pa prideva ob zivce, a na sreco skoraj nikoli oba hkrati. Vesela sva, da sva tu, ce se kdo misli na medene tedne v Afriko pa naj se prej raje posvetuje z zdranikom ali farmacetom, alpa vsaj potovalnim agentom.
Zmanjkuje casa ...
cao cao,
mi2
Comments
Hojla!
Prav razveselila sem se tvoje poste. Iz napisanega se razbere vsakega malo, navdusenje, romantiko, razoèaranje, resigniranost, prièakovanje... le tega ne, da se vama blazno mudi domov. Glede vstajanja navsezgodaj zjutraj moj doma ob koncu tedna vedno pravi: bomo vstali bolj zgodaj, da bo daljsi vikend... Mi smo se poslovili od tvoje cimre tudi v tvojem imenu. Ravno se bosta zgresila.Mojci zelim vse najboljse za njen RD in upam, da sta lepo praznovala, verjetno bo pa treba se enkrat ponoviti, ko prideta nazaj.Prav lepe pozdrave in srecno na poti!Nevenka.