Spust po cesti smrti-najnevarnejsi cesti na svetu

Trip Start Jul 04, 2007
1
10
14
Trip End Aug 14, 2007


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Bolivia  ,
Friday, August 3, 2007

Dan poln adrenalina...
Agencija, ki sva jo zibrala je imela zelo dobra kolesa, dobro opremo in na splosno je zgledala kvalitetno. Za svojo varnost( na najnevarnejsi cesti na svetu)raje odstejes kaksnih dvajset dolarjev vec...pa imas mirnejso vest...ali pa ne.

Agencija, ki je "kriva" da sva prezivela noro voznjo je : http://www.bside-adventures.com./

11 ljudi, zeljnih adrenalina, se nas je odpeljalo iz La Paza v kombiju, na katerem je bilo privezanih prav toliko koles, in se 4 zraven...eno rezervno in 3 za nase vodice. Kar nekaj casa smo se vzpenjali nad La Paz, ceprav ze ta lezi zelo visoko nad morjem.

Voznja se je torej pricela na vetrovnem in mrzlem La Cumbre (4,700m, kjer smo lahko opazovali fantasticni pogled na nesteto s snegom pokritih vrhov, vkljucno s Huayna Potosí (6,088m). Od tod smo se naglo spustili po vjugasti cesti med gorskimi vrhovi. Cesta tod je bila se asvaltirana. Po nekaj postankih za fotografije in prigrizku smo se podali na najbolj razburljivi del poti - znano cesto smrti. Cesta je postala strma, makedamska, v kombinaciji z blatom in za na vrh v zacetnem delu zelo meglena. Na vso sreco, saj tako vsaj v zacetku nisem videla 2000 m globokih prepadov in previsov. Ampak ne za dolgo. Ko smo se spuscali nizje v dzunglo, je vsak pogled upravicil ime ceste. Spomini na nesrece so se danes vidni globoko v breznih ali ob cesti v obliki krizev. Voznja je bila ves cas ob visoki koncentraciji. Se posebej pazljiva sem bila na ovinkih, na mestih, kjer se je cez cesto vlival slap, pri preckanju rek in na posebej nevarnih odsekih. Na poti so nas ves cas spremljali trije vodici...in za nami je vozilo spremno vozilo. Ampak to ti ne pomaga nic. Ves cas se vozis le korak od pecine in le neroden gib in ze si 2000m nizje - mrtev. Na sreco, sem jo odnesla le z opraskanim kolenom. Padla sem pa zaradi precej butastega razloga...umaknila sem se velikemu kamnu sredi poti in zapeljala na drobno kamenje. Od tod pa me je samo spodneslo...k sreci sem nehala drseti le dober meter in pol od prepada. Krvava odrgnina se je videla v luknji skozi dvojne hlace. Krst mora bit!

Kljub vsem strahovom pred voznjo in nenehni pozornosti, ki sem jo usmerjala v samo cesto, sam padec, sem med voznjo uzivala v okolici. Varneje sem se pocutila na kolesu, kot ce bi morala biti v avtomobilu. Proti koncu voznje sem ze slekla oba termoflisa in obe vetrovki, saj je postalo vroce. Voznja se je koncala na dnu kraja z imenom Yolosa (1,100m). Nisem bila utrujena, le roke so me nekoliko bolele od tresljajev. Tam nas je cakalo mrzlo pivo in zadovoljen stisk roke nasih vodicev.

Iz Yolose smo se zapeljali 7km visje v Coroico (1,600m) ...tukaj smo se v prijetnem hostelu stusirali in najedli ob pogledu na okolisko hribovje.

Prevozila in voznjo prezivela!
Prevozenih km = 65 km
Razlika v nadmorski visini = 3600 m

Bravo Maja! In seveda bravo Matej...on pa kot se za ninjo spodobi - ni padel.

Voznja nazaj v La Paz je bila nekoliko stresna, saj sva imela avtobus v Uyuni ob 21.00, tam pa sva morala biti ob 20.30. Tri ure voznje so se nekoliko zavlekle, saj je avto sredi neke odljudene ceste naenkrat vgasnil. Po nekaj neuspelih poskusih in mucnih minutah dvoma je koncno vzgal. Zdelo se mi je da se vozimo zelo posasi...verjetno smo se tudi vozili zaradi vsega tovora na strehi in nenehnemu vzpenjanju, da ne omenim vseh 11 utrujenih prezivelih kolesarjev. Ura je bila 20.45, ko smo se pripeljali v La Paz na avtobusno postajo. Sicer pozno, ampak ujela avtobus, ki je kot se za Bolivijo spodobi imel spet zamudo. Tokrat 3 in pol urno. Pot v Uyuni smo zaceli komaj ob pol ure cez polnoc. Avtobus je bil soliden....turisticen...za Bolivijske razmere vrhunski.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: