Colca Canyon

Trip Start Jul 04, 2007
1
4
14
Trip End Aug 14, 2007


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Peru  ,
Saturday, July 14, 2007

Opolnoci sva pred hotelom pocakala taxi, ki naju je odpeljal na avtobusno postajo. Tam pa se je zacelo. Najprej smo cakali in cakali...nato nam je nas vodic rekel, da ni tistega, ki prodaja karte za avtobus ( svoj stant je imel zaprt), kaj sele nasega avtobusa. Povedal nam je, da ce tega tipa cez 10 minut ne bo, nas bodo odpeljali v hotel in nam vrnili denar, saj so se blokade na cestah ocitno ze zacele in avtobusi ne vozijo. Mrak na oci!!! ne mores verjet, cez 20 minut se je prikazal tip s kartami. Nas vodic Jose Luis je tekal od telefona do prodajalca kart, pa do avtobusa in spet nazaj. Nismo vedeli, kaj se dogaja.Po nadaljnih 20. minutah so se stlacili v avtobus, ampak nastal je nadaljnji problem. V skupini nas je bilo 11, prostih sedezev pa le 8 (da ne bi pozabili, da je bil to lokalni avtobus in 7 ur voznje). Voznja je bila naporna...umazan avtobus, nekaj iz skupine jih je sedelo na tleh pri vozniku, domacini tudi...avtobus natrpan do zadnjega, celo isti sedez je bil veckrat prodan. KATASTROFA!
Ob svitu smo prispeli v majhno mestece Cabanaconde (3290 nadmorske visine...kar nekaj vec kot nas Triglav), kjer smo imeli zajtrk v hisi domacinov. Njihov tipicni zajtrk:
- caj z kokinimi listi ( za premgovanje visine)
- kruhove strucke
- maslo in jagodna marmelada
Ponudili so nam tudi stepena jajca.

Po kratkem sprehodu cez vasico, smo sli na eno izmed razglednih tock nad kanjonom, kjer nam je vodic lepo razlozil vse podrobnosti teh krajev. Tu nas je prvic preletel kralj kanjona - kondor.

Po kosilu smo se odpravili na treking v kanjon, ki je najglobji kanjon na svetu (kar dvakratno dolzino Grand Canyona v USA). Pot nas je vodila od stenah kanjona in nestetih kaktusih, agavah in aloe vera kaktusih dobre tri ure strme hoje navzdol.

Na dnu kanjona tece reka Colca in od tam smo se strmo vzpeli do majhne vasice, kjer smo prespali. Hrana in sobice v kolibah so bile zelo skromne, o topli vodi pa ne duha, ne sluha. Z ostalimi popotniki iz skupine smo se dobro ujeli in nasmejali prenekateri sali.

Zjutraj se je zacela stiri urna pot do oaze na dnu kanjona. Sprehodili smo se skozi se dve mali vasici, spoznavali zanimive zdravilne in strupene rastline, poskusali plodove kaktusov in malo cez poldne mimo lepega slapa prispeli do oaze. Tam smo se kopali v naravnem bazenu, imeli skromno kosilo in polurni pocitek. Potem pa se je zacelo!

Stiri ure prasne, vroce, zejne, strme poti navzgor. Po peklenskih mukah (suha usta, bolece misice, nekajsekundni pocitki in pogled na lahkotno mimoidoce mule) smo ob soncnem zahodu prispeli na vrh, nazaj v vasico. Bilo je zelo naporno, ampak lepo.

Po temeljitem umivanju vsega prahu iz sebe, dobri vecerji v hostelu, dobri druzbi in pivu (ter kokinem caju) sva utrujena zaspala kot ubita. Noc je bila kar hladna.

Naslednji dan smo ob 7.00 sedli na avtobus in se odpeljali na znamenit Cruz del Condor. Kljub temu, da kondorje ne vidis pogosto, smo imeli sreco, saj je nase glave preletel velik kondor in kasneje smo lahko opazovali preletavanje celotne druzine nad kanjonom (tudi vec kot 10 kondorjev naenkrat). Bilo je toliko kondorjev, da nama je uspelo narediti kar vec kot 30 kvalitetnih slik kondorjev...

Nekajurna voznja do mesteca Chivay...3630 n.v.!!! obvezni kokin caj...dobro perujsko tradicionalno kosilo...ogled mesteca...kopanje v bazenu z vroco izvirsko vodo, ki priteka iz visje lezecega vulkana, ogled izvira in vonj po zveplu...voznja z avtobusom cez 4800 metrov nadmorske visine, kjer smo lahko videli tudi ledene povrsine, nazaj v Arequipo. Ampak!

To ni bilo tako enostavno. Po celotnem juznem Peruju so bile ze tretji dan mocne demonstracije in domacini so delali blokade na cestah... Tako se je po treh urah nekaj kilometrov pred Arequipo avtobus ustavil. Pot naprej ni bila vec mogoca. Edina moznost, ki nam je preostala, je bilo nadaljevanje poti pes. Nalozili smo se z nahrbtniki in naglavnimi svetilkami ter v trdi temi zakorakali po cesti. Ob cesti so bili parkirani prazni drugi avtobusi in ze po nekaj metrih hoje smo naleteli na kamenje in skale, ki so bili nametani po celotni sirini ceste.

Hodili smo stiri ure hitre hoje po cesti nametani s skalami in kamenjem, mimo gorecih barikad, nametanih zic, razbite steklovine in najhuje, mimo razjarjenih demonstrantov, ki sovrazijo "bogate" gringose. Moram priznati, da je bila to zame grozljiva izkusnja. Zenske smo hodile v sredini, moski od zunaj. Kljub vsemu, smo bili delezni le nekaj zvizgov, klicov, posmeha in norcavega opravicevanja. Po stirih urah hitre hoje (ne vem koliko kilometrov smo naredili), smo prehodili barikade in s taksijem sva se odpeljala do hotela. Se pred tem smo se z upanjem na ponovno srecanje poslovili.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: