Srecanje z redkimi gorskimi gorilami

Trip Start Jun 28, 2010
1
11
23
Trip End Aug 01, 2010


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow
Where I stayed
Gorillas Group

Flag of Rwanda  ,
Sunday, July 11, 2010

Vredno vsakega dolarja! Ob sedmih sva morala bit v 12 km.oddaljeni vasici Kinigi,kjer je vstop v obmocje nacionalnega parka Volcanos. Pet vulkanov doloca mejo med Kongom, Ugando in Ruando. Najvisji med njimi je Karisimbi in je visok vec kot 4500 m. Za voznjo tja,do zacetka trekinga in nazaj sva placala 80 $,vendar druge izbire nisva imela. Na dolocenem mestu je potrebno bit tocno ob 7'00,drugace gredo brez tebe.

Ko smo se vsi zbrali, so nas razdelili v skupine po 8 oseb in nam dolocili vodica in druzino goril, ki jo bomo poiskali. Z avtomobilom smo se peljali se nadaljnih 30 minut do zacetne tocke trekinga, ki ja bil v majhni vasici. Na poti sem opazovala hise domacinov, ki jih gradijo iz bambusa in blata. Domovanja so zelo preprosta, brez elektrike in vodo si nosijo v rumenih plasticnih posodah iz skupnega zbiralnika v svoje domove. Otroci so ob razriti cesti veselo mahali in bili presrecni, ce si jim pomahal nazaj. Okoli his so bila polja, kjer gojijo krompir, fizol in druge vrste zelenjave. Prav tako se pred hisami pasejo ovce koze in krave.

Iz vasice smo se priblizno eno uro vzpenjali do kamnite ograje, ki je meja nacionalnega parka. Naredili so jo zaradi pogostih obiskov bivolov iz gozda, ki so veselo jedli pridelke domacinov. Preden smo preplezali kamnito mejo in vstopili v bujen in skoraj neprehoden dezevni gozd, nam je vodic nalozil nekaj pomembnih informacij. Recimo, da se pogoarjamo tiho in da je opravljanje velike potrebe velik problem, saj je potrebno izkopati 30 cm globoko jamico in vanjo zakopati svoj produkt. Zakaj? Ker se lahko zivali v gozdu tako okuzijo s kaksno clovesko boleznijo. Pitje, prehranjevanje in kajenje je tudi prepovedano. Sploh pa v blizini goril, kjer je potrebno sepetat in nikakor ne uporabljati flesa.

Od kamnite meje smo se tako prebijali skozi gosto vegetacijo in kaj kmalu sem bila umazana kot pujcek, saj so bila tla kljub suhem obdobju zelo vlazna. Po slabi uri hoje v hrib, po nestabilnem terenu, pikanju razlicnih bodic in drsenju po spolzkih poteh smo se ustavili. Ves ta cas smo imeli poleg vodica dva oborozena spremljevalca in pomocnika, ki je z maceto spretno sekal veje in drugo gosto rastje ter nam za silo utiral pot. Na mestu kjer smo se ustavili, smo morali pustiti nahrbtnike in vzeti seboj le fotoaparate in kamere. Ze po nekaj nadaljnjih korakih smo srecali prvo gorilo iz druzine Kuryama, ki se je brezskrbno prehranjevala s evkaliptusovimi vejicami. Bil je silverback, po katerem nosi skupina ime. V prevodu pomeni miroljuben. Srecanje z ogrozeno vrsto teh gorskih goril je nekaj neverjetnega. V parku se nahaja 7 goriljih druzin, ki so navajene na srecanje s clovekom in nasa je stela 15 clanov. Najvecji in najstarejsi samec v skupini je glava druzine in tehta vec kot 200 kg. Ko se je sprehodil mimo nas na slab meter, smo vsi zacutili strahospostovanje do teh, drugace neznih in neagresivnih primatov. Imenujeo ga Silver back, ker z starostjo posivi njehov hrbet. Zaradi varnosti smo morali pocepniti in vodic je s posebnim oglasanjev v njihovem jeziku zagotovil, da nismo nevarni. Kljub temu je mlajsi samec, ki je pravtako tehtal kaksnih 130 kg po hrbtu udaril Mateja, ki mu je bl napoti na njegovem pohodu. Nato se je odpravil proti Svicarju ( verjetno mu je bil zanimiv, saj je imel oranzne lase, ki so mu strleli visoko v zrak in dolgo kozjo bradico), ki je bil v nas skupini in ga na 10 cm oddaljenosti gledal v oci kakni dve minuti. Verjamem, da ga je bilo strah, saj sem se sama skrila za vodica, ki ga je z posebnimi zvoki nezno odgnal. V skupini so bili tudi mladicki, ki so nas radovedno opazovali in pozirali. Vmes so se malo poigrali in nato odlomastili med rastlinje. Nekaj casa smo jim sledili in opazovali njihovo vedenje. 30 % dneva se prehranjujejo ( so rastlinojedci), 30 % dneva se premikajo in preostali cas pocivajo. Vsak vecer si naredijo gnezdo na tleh kjer prespijo. Le mladicki do leta in pol spijo pri materah. Vsak dan se premaknejo nekje v obmocju 2 km/2 in vsak vecer si naredijo novo gnezdo. Silverback narekuje smer in tempo premikanja. Ponavadi je v druzini med 10 in 15 goril in njihov status v druzini je povezan s starostjo. Spadajo med najvecje primate in so v genetskem zapisu 97% enaki cloveku. Zelo znana in zasluzna za poznavanje njihovega obnasanja in njihove ohranitve je zasluzna Dian Fossey, ki je v prav tem gozdu proucevala ta fascinantna bitja 18 let. Borila se je za njihov obstoj, saj so jih divji lovci s neusmiljenim klanjem in prepricanje, da so hudobne zveri, pripeljalo na rob izumrtja. Dian so ubili z maceto tako kot njeno najljubso gorilo se danes nepoznani storilci. Pokopana je v srcu dezevnega gozda ob svoji najljubsi gorili. Zgodbo prikazuje film s Sigourney Weaver - Gorillas in the Mist ( Gorile v megli).

Nase druzenje z njimi se je koncalo po natanko eni uri, saj skrbilo, da turisti ne posegajo prevec v njihovo vsakodnevno zivljenje. Pot nas je vodila nazaj do vasice, ker se je zbrala vsa vas in nas radovedno opazovala. Resnicno prijetni in nevsiljivi ljudje in za enkrat pristni in ne pokvarjeni od zelje po denarju za vsako ceno. Tudi na poti nazaj so otroci navduseno tekali do ceste, mahali, vpili in kazali svoje narisane risbice z gorilami. Res prisrcno. V hotel sva prisla umazana, utrujena, vendar izjemno zadovoljna nad potekom dneva.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: