Spomin na genocid in dovoljenja za obisk goril

Trip Start Jun 28, 2010
1
10
23
Trip End Aug 01, 2010


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow
Where I stayed
Gorrilas Vulkanoes

Flag of Rwanda  ,
Saturday, July 10, 2010

Zjutraj sva prtljago pustila v recepciji hotela. Sla sva do turisticne info tocke,kjer ti lahko uredijo dovoljenje za obisk goril. Dovoljenja je potrebno rezervirati in placati vec mesecev prej tocno za dolocen dan. To je pa zelo tezko vedeti,ker ne ves kje se na poti kaj zalomi. Upala sva,da ga dobiva vsaj v roku nekaj dni,ce kdo odpove,saj je na dan moznih samo 57 dovoljenj. In dobila sva ga za naslednji dan:-) Dovoljenja so zelo draga,vendar soocenje s tem redkim in ogrozenim primatom odtehta ceno 500$ na osebo. V ceno je vkljucena vstopnina v park,vodic,ki vodi treking in oborozeno spremstvo. V okolici parka se nahaja 7 goriljih druzin,ki so vajene obiska cloveka,vendar le eno uro na dan. Treking lahko traja tudi ves dan,da jih najdes. Komaj cakam.

Pa se nekaj besed o genocidu,ki se je zgodil v Ruandi leta 1994.

Ko je v Kigaliju 6. aprila 1994 strmoglavilo letalo s takratnim ruandskim predsednikom Juvenalom Habyarimanom, to ni pomenilo le nikoli razjasnjenega atentata, temveč tudi začetek enega »najhitrejših genocidov« – genocida  v Ruandi. V njem je bilo pred očmi mednarodne skupnosti v stotih dneh na krut in krvav način ubitih skoraj milijon ljudi.

Huje kot v casu holokavsta in huje kot unicenje na Hirosomi in Nagasakiju,zaradi atomske bombe. Ko sem brala o vzrokih in dogodkih,sem bila osupla. Sploh zaradi tega,ker ni od teh grozot minilo niti desetletje. In to,da sem o tem vedela zelo malo je tudi sramota.

Nekaj zapisanega o tem grozljivem dogodku sem našla zapisano....

Mednarodna skupnost je zatisnila oči in večinoma pogledala proč
Genocid v Ruandi pred petnajsti leti je bil eden »najhitrejših genocidov«, hkrati pa tudi eden tistih, ki bi ga mednarodna skupnost lahko preprečila, če bi ukrepala dovolj odločno in hitro. Tudi zato genocid v Ruandi ostaja črn madež v zgodovini moderne mednarodne skupnosti, predvsem pa Združenih narodov. Radikalni pripadniki večinskega plemena Hutu so se nad stotisoči manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujev znesli večinoma z mačetami, s palicami in kmetijskim orodjem, to pa bi po mnenju mnogih strokovnjakov lahko preprečilo že manjše število oboroženih pripadnikov mednarodnih mirovnih sil.
Genocid nad Tutsiji
Za povod morije v Ruandi velja sestrelitev letala s takratnima ruandskim in burundijskim predsednikom, Habyarimanom in Cyprienom Ntaryamiro aprila 1994 v Kigaliju. Hutujski skrajneži so dejanje pripisali Tutsijem in v samo nekaj urah je izbruhnila državljanska vojna, ki jo je vzpodbujal celo nacionalni radio. Hutujske milice, vojska in ostanki Habyarimanove garde so začele pogrom nad celotnim plemenom Tutsi, ki naj bi predstavljal kakih deset odstotkov prebivalstva v Ruandi. Po mnenju mnogih opazovalcev naj bi za sestrelitvijo predsednikovega letala sicer stali hutujski skrajneži, ki so načrtovali genocid Tutsijev in njihovo dokončno iztrebljenje. V nasilju, ki so ga izvajale hutujske milice, je bilo vsak dan na grozovit način pobitih več tisoč Tutsijev, tako moških kot žensk in otrok, tarča skrajnežev pa so bili tudi zmerni Hutuji, ki niso želeli sodelovati pri pokolih.
V Ruandi je bilo dnevno ubitih v povprečju 8000 ljudi
Mednarodna skupnost je nemo opazovala ubijanje in večinoma gledala proč. Nekdanji generalni sekretar ZN Kofi Annan, v času genocida v Ruandi sicer vodja vseh mirovnih operacij ZN, je bil tarča ostrih kritik, ker ni upošteval pozivov, naj ZN okrepijo kontingent mirovnih sil v Ruandi.

Vse skupaj je trajalo dobre tri mesece, nato pa je tutsijevska Ruandska domoljubna fronta (FPR) pod vodstvom Paula Kagameja, sicer zdajšnjega ruandskega predsednika, postopno zavzela vso državo in julija 1994 razglasila konec državljanske vojne in enostransko premirje. Naslednje leto so oblikovali začasno vlado. Predsednik je postal Hutujec Pasteur Bizimungu, Kagame pa je postal podpredsednik.

Krvava tragedija, ki deželo tisočerih gričev zaznamuje še danes, velja za eno od grozot 20. stoletja. Genocid v Ruandi je sicer terjal okoli milijon žrtev, vendar pa se nikoli prej ni morilo s tako hitrostjo. V Ruandi je bilo namreč dnevno ubitih v povprečju 8000 ljudi.



Ogledat sva si sla spomenik v spomin na grozljiv genocid. Tja sva se odpeljala z motortaxiji. Tezko je z besedmi opisati obcutek, ko gledas slike zrtev, predvsem otrok in izpovedi prezivelih.
Kigali Memorial center je ne samo spomenik zrtvam genocida. Pod vrtom, ki se razprostira na juznem delu od muzeja, je pokopanih 250 000 zrtev...tako je tudi zadnji dom cetrtini zrtev, ki so bile ubite v le 100 dneh. V stavbi, kjer je muzej, je v kletnem delu predstavljeno obdobje pred genocidom, preracunljivo planiranje genocida in vse do krvave izvedbe. V posebni sobi se soocis s fotografijami zrtev in videom, kjer preziveli pricajo o grozotah genocida. V prvem nadstropju so slike otrok, ki so bili zrtve genocia in opis njihovih najljubsih stvari ter kako so bili ubiti. V drugi sobi so slike sirot, ki jih je po pobojih ostalo ogromno. Veliko zensk so v casu genocida namerno okuzili s HIV virusom in jih posiljevali...Urejen imajo tudi oddelek, kjer so predstavljeni drugi najhujši genocidi, ki so se zgodili na svetu. Tako sem lahko videla tudi slike pobojev v Srebrenici, holokavst nad židi, poboje v Kambodži in Pakistanu. Kljub temu si je Ruanda neverjetno opomogla od tega casa in gleda svetlo na prihodnost. Ko se sprehodis skozi glavno mesto Kigali, nimas obcutka, da je se nedolgo od tega, pred slabimi 10 leti na ulicah lezalo nesteto trupel, razkosanih, ubitih na vse mozne nacine in da ljudje danes kljub temu zivijo s pozitivnim pogledom na prihodnost. Posnet je bil tudi film, ki govori o teh, kako je nek upravitelj luksuznega hotela pomagal ubeznikom pred gotovo smrtjo in tako ogrozil svoje zivljenje in svoje druzine. Ime filma - Hotel Ruanda. Danes je hotel z imenom Hotel des Mille Collines prenovljen in za 170 Evrov na noc.
S taksijem sva se odpeljala do najinega hotela, si nalozila nahrbtnike in se odpravila proti avtobusni postaji. Hello Sister! je bil velikokrat nagovor kaksnega domacina...vendar ne vsiljivo, bolj navihano. Kljub temu, da nama je prodajalka kart zagotovila, da avtobus vozi na 30 minut, sva nanj cakala 1,5 ure.
V dve uri oddaljeno mestece Musanze sva tako prisla zvecer v popolni temi. Minibus napolnijo do zadnjega sedeza in najine narbtnike so polozili na tla med sedeze. Revez pred mano je tako mogel 2 uri voznje sedeti posevno, saj se sedez zaradi nahrbtnika ni mogel pravilno odpreti. Pa nihce ne komplicira. Resnicno prijazni.

Ko se je bus pripeljal v Musanze se ne pred vhod nagnetla mnozica domacnov, ki so hoteli noter. Jaz pa ven...hahahah. Komaj sem se zrinila med njih in prisla ven. Res so neverjetni. Verjetno je bil to zadnji prevoz v Kigali.

Brez tezav sva si uredila spanje in prijazno osebje v hotelu nama je uredilo prevoz za jutrijsnji dan.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: