Karimunjawa islands

Trip Start Jun 21, 2013
1
7
Trip End Jul 21, 2013


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Indonesia  ,
Thursday, July 18, 2013

…zbudi naju jutranji klic k molitvi iz bližnje mošeje. Seveda, ker je Ramadan so zvočnike privili še posebno glasno. Spakirano je vse še od prihoda, tako da samo pograbiva nahrbtnike in hitro proti trajektu, da nama slučajno ne uide. Ufff, sreča, trajekt je še tu (ura je 6:30 in trajekt po urniku odpelje ob 8:00, ampak v Indoneziji so urniki zgolj brezpredmeten list papirja , ki visi na steni že od pamtiveka in je namenjen zgolj zavajanju turistov…, kaj misliva s tem podrobneje v nadaljevanju). Hitro po karto in smuk na trajekt. Ko sva enkrat varno na trajektu, še vedno pod prvim vtisom razočaranja, nama začnejo možgani šele normalno funkcionirati. Ok, sedaj sva na trajektu, ampak kam bi pa sploh rada šla? Stran od Karimunjawe ja, ampak kam potem? Iz bližnjih mest letala letijo samo v Jakarto z avtobusom pa tudi nikamor ne prideš. Vsaj ne prej kot v dveh dneh. Za trenutek obmolkneva, se pogledava in rečeva, pa ja ne bova spet dva dni visela na nekem avtobusu iz polpretekle zgodovine, s kuro v naročju in mravljinci v ta zadnji in še potem ni zagotovila, da bova prišla nekam, kjer bo res vaaauuu. Glede na vse videno in slišano o Karimunjawi (sami superlativi) pa ja mora biti vsaj del vsega tega resničen. Če ne bo šlo drugače, bova pregledala vse omare, da najdeva skrivni prehod v rajsko deželo (kot v Narnijo J). Nič, greva dol s trajekta in poizkusiva srečo. Jutro je sončno in ceste (čeprav še vedno luknjaste) so se posušile in vse skupaj je zgledalo malo bolj znosno. Kmalu ob cesti najdeva majhno, preprosto a lepo urejeno restavracijo, kjer z veseljem ugotoviva, da ponudba niti ni tako slaba… sploh ne za sedmo uro zjutraj (riž, vsaj tri vrste zelenjave, piščanec in ribe z žara, nekaj vabljivih omak…). Po obilnem in silno poceni zajtrku (1,5 eur/os.) poiščeva nov hotel oz. Homestay (majhen družinski "hotel" s parimi sobami). Sobe čiste, klima dela, elektrika je pa itak povsod samo ponoči.

Prvi dan izkoristiva za raziskovanje in iskanje tistih rajskih plaž z Googla (upava, da Mr. Google res vse ve J). Pri edinem lokalnem “turističnem vodiču” na otoku hočeva najeti motor, vendar ga ne more dati, ker nima nafte in tako vzameva kolo. Omeni nama neko plažo, in da je res lepa. In že se peljeva. Kolesa (gorska) dokaj spodobna, vsaj prestave delujejo, ceste pa no comment. Ker je vse okoli naju novo na poskakovanje po luknjah kar malo pozabiva in po nekaj kilometrih vožnje končno prispeva na obalo, ki vsaj malo spominja na tiste z gospoda vseveda, vendar to še vedno ni to, kar sva iskala. Greva dalje. Cesta se je ves čas vzpenjala in spuščala in kmalu sva imela tega dovolj. Pogledava na majhen naprintan “zemljevid”, ki nama ga je dal vodič JoJo in ugotoviva, da sva že mimo tiste plaže, ki jo je omenjal. Obrneva in končno table za omenjeno plažo. Peljeva se po betonskem kolovozu, ki pelje vedno bolj stran od obale in v klanec… Pa kam midva greva, se vprašava. Končno se začne cesta spuščati in se pripeljeva do plaže. Od daleč vse super, palme, turkizno morje, super, to je to! Odloživa kolesa in šok, nikjer belega peska, samo smeti in veje, ki jih je naneslo morje. Ja če je pa to ta lepa plaža pa ostalih niti nočeva videti. Grooooozaaaaa. Pa vendar je od obale malo naprej vodila blatna pot, ki sicer ni veliko obetala, pa vendar. Ko sva že tu pač poizkusiva. Na koncu poti pa ooooolaaaaajšaaaanjeeeeee! Bela peščena plaža, palme polne kokosovih orehov, turkizno morje in nič smeti. Na plaži kakih deset stojnic s hrano in pijačo in nobenega turista. No, to pa je to, kar sva imela v mislih. Ampak sedaj sva pa brez kopalk in brisač. Nič hitro nazaj v mesto, da se primerno opremiva. Opremljena in oborožena z vsemi, za plažo potrebnimi pripomočki, nekako nažicava JoJo-ta, da naju nazaj na plažo odpelje z motorjem, ker s kolesom definitivno ne greva več. Prvi dan je za nama in končno sledi olajšanje.

Drugi dan, najdeva še eno plažo ob sicer zaprtem resortu (ampak vstopnino pa še vedno računajo… celih 80 euro centov). Lepa, dokaj čista peščena plaža, palme, ampak nobene ponudbe, nič za pojest oz. za pit. Dobro, da imava s seboj nekaj napolitank in vodo. Za drugi dan bo kar vredu. Naslednji dan se odpraviva na Island hopping s čolnom. Arhipelag Karimunjawa sestavlja 27 otokov, od katerih je samo 5 poseljenih (to pomeni, da na njem stoji vsaj ena lesena koliba, ker otočki so večinoma zelo majhni), na enodnevni turi pa obiščeš štiri ali pet otočkov. Ob odhodu rahel vetrič, ok nič posebnega a na odprtem to pomeni visoke valove in močan veter, ki ne obeta nič dobrega. Voznik čolna spremeni plan poti. Za prvim otokom masko gor, snorkel v usta in čmok v vodo. Vse naokoli polno pisanih rib, od belih, črnih, progastih, modrih, oranžnih… in pisanih koral. Zelo lepo. Po pol ure gremo naprej…in potem se pooblači, ne vidi se več nobene obale, začne liti kot iz škafa. V par sekundah sva čisto mokra, seveda čoln ni imel spodobne strehe, ampak do obale bova že zdržala. Ob koncu naliva res končno prispemo do res rajskega otočka, kjer na improviziranem žaru iz bambusovih palic in kokosa spečemo sveže ribe…mmmm…to pa so končno res počitnice…in tako še 4 dni izležavanja pod palmami, plavanja v turkiznem morju in kokosove vode...

Pot nazaj na Javo sva načrtovala za četrtek, spet tista 7 urna vožnja na “super udobnem” trajektu, ker pa so nama domačini rekli, da vozi speed boat nazaj v Semarang tudi v petek, se odločiva, da bova še dan dlje ostala na Karimunjawi. V četrtek zjutraj sem vseeno raje šla še preverit na pomol, kdaj gre jutri ladja nazaj na Javo. Komaj dobim človeka, ki zna angleško in pove, da ladje jutri ne bo, bo v nedeljo…aaaa, midva imava pa avion nazaj domov v soboto zvečer!! Groooza, še 15 minut časa, da letim nazaj v sobo, hitro zmečeva vse v ruzak, plačava, pustiva zajtrk nedotaknjen in v zadjih trenutkih uloviva trajekt…Uf, sva imela ponovno srečo…

Zadnja dva dni bova raziskala še obalno mesto Semarang, nato pa let nazaj v Jakarto in naprej proti domovini.

Mesec dni potovanja je minil hitro, bilo je lepo, težko, noro, drugačno…za drugo leto se odločiva, da po vsej verjetnosti ne bova šla več v Azijo, ampak še na kakšno drugo celino. Ali pa morda vseeno…J
Slideshow Report as Spam

Comments

ursaklemen
ursaklemen on

No, pa smo le dočakal nov post, sva ze zelo pogresala vajine novice iz Azije:) Lepo je videt, da sta vseeno našla, kar sta iskala in res zgleda čudovito. Se priporočava za potopisno predavanje v bližnji prihodnosti.

Add Comment

Use this image in your site

Copy and paste this html: