Valparaiso - Montmarte J. poloble

Trip Start Apr 26, 2012
1
14
15
Trip End May 21, 2012


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

, Valparaíso Region,
Wednesday, May 16, 2012

Dokaj sitni pridemo iz busa, najdemo taksi in lepo po nase: tja gremo, za kolko nas peljes... Sofer v dokaj dobri anglescini odvrne, da ima taksimeter. Kulturni sok. Taksist zna anglesko? Taksimeter? Stavbe, ki imajo fasado? Na vse strani? Ceste, ki so asfaltirane (in nimajo ogromnih neoznacenih lukenj) , imajo narisane crte, semafori se upostevajo... Ne vem... Sok.

Taksist nas pripelje do ene slepe ulice, razlozi, da dalje pa pes. Placamo, gremo do hostla. Odlicna izbira. Zgleda kot en dom,preurejen v hostel, prijazni receptor, kul soba, internet, ki dela s podobno hitrostjo kot v slo... V stranisce se zmersj ne smes metati papirja... Kot na barki :) Vsaj nekaj juznoameriskega je ostalo.

Se zrihtamo in gremo malo okol po mestu. Precej sestradani najdemo eno kul restavracijo, kjer hodijo (ocitno) lokalni ljudje vecerjat. Super, boljsega ne gre. Z jasmino narociva najbolj avtohtono jed za dve osebi - chorrillana (se dobro slisi,ane?). Kaj sma dobila? Pomfri z malo mesa, malo hrenovke in malo sira po vrhu. Ljubljancani bi rekli "kwa?" (pa se prav bi meli) :) In tukaj bi lahko sedaj zabluzil o tem, kaksno tradicijo imajo sploh v hrani tukaj v J. ameriki. ampak ne bom. Bom samo napisal, da sem bil faus mateju, ki je narocl drugo avtohtono hrano. Hamburger. Po slastni hrani picimo proti hoteli, vmes se ustavimona enem piscotu (lokalna zganica). Mene je na zalost malce zvilo in sem odpeketal proti hostlu. Prehlad in to... Na sreco sem imel s sabo daleron. Na nesreco ga zvecer nisem vzel. Sem raje pocakal do jutra, ko sem ze kasljal kot da mam astmo.

Naslednjo jutro se zbudimo normalno, jaz se pocutim lih tako, da bi najraje ostal v postelji... Ampak, ne, pocivali bomo, ko bomo mrtvi, v bolnisko pa lahko gres v sluzbi in ne na dopustu :))) Pa saj je samo prehlad. Gremo na eo turo po mestu, ki se imenuje "trip for tip" se pravi, en tip vodi turo in ti mu na koncu das kolko mu pac das, al je to nic ali pa je to nekaj. In ker smo do sedaj reees imeli sreco z vodici, se je pa tukaj situacija obrnila. Dobili smo enega mladega americana, ki je bl tako entjuzijasticen glede mesta da nas je vse nalezel. Reeees si boljsega vodica ne bi uspel niti zamisliti. Nasmejan, vse je vedel, ko je govoril se mu je videlo, da je zaljubljen v to mesto. In kaj nebi bil.

Valparaiso je bilo vcasih (do leta 1914) najpomembnejso mesto v J. ameriki. Od tukaj so vozili led iz juga v sever, od tukaj so vozili zlato proti evropi, od tukaj je slo skratka vse. In, mesto je bogatelo in bogatelo, kar se je vec kot poznalo tudi na imenitnosti arhitekture in ostalega. Po odprtju panamskega prekopa je mesto potonilo v pozabo in ostala je samo chilenska mornarica. Potem pa se je spet prebudilo kot pristanisko mesto ko vozijo neko sadke ali nekaj... Ne vem, nisem si zapomnil. Skratka... Mesto je fantasticno. razprostrano cez 29 hribckov, vsak ima svojo zgodbo. Dva hribcka sta (celotna) zavarovana pod unescom, in, kar je najbolje, ena fasada ni cisto taksna, kot so si o zamislili lastniki. Vse je pografitirano. Vecinoma so to zeloo kvalitetni grafiti, prave umetnine. To je mesto umetnikov. Noro.

Jaz sem se zaljubil na prvi pogled. Majhne, ozke, strme ulicice, mali milion steng, grafiti vsepovsod, vsaka hisa drugacna, na vsaki je nekaj narisanega. Prebivalci nasmejani, prijazni, ustavijo te na cesti in se zacnejo s tabo pogovarjat, ti svetovat, te usmerjat kam moras it da bos videl kaj zanimivega. En gospod prodaja piskote iz svoje hise, druga gospa prodaja neke umetnine, tolko da nam ni prisla odpret v spalni srajci, ampak, ne glede na to da smo jo verjetno zbudili, je prisla ven nasmejana. In to je ostala tudi, ko nicesar nismo kupili.

Ko smo koncali turo (in tipu dali kar dobro napetnino - zasluzeo) smo odsli malo vandrat okoli. Po dejansko - celodnevnem vandranju gremo pojest nekaj v eno restavracijo, ki nam jo je priporocal vodic. Gremo na ribe. Zanimiva restavracija, ena avla s 5 vrstami miz. Vsaka vrsta ima svojega "chefa", se pravi, svojo gostilno. Ne vem kako to deluje. 5 gostiln v eni... Ampak deluje. Riba pa je bila odlicna. V omaki z gamberi... mmm... :)

Se malo se zgubimo v mestu, obiskujemo male trgovinice ki prodajajo umetnine. Super rec, ampak.... tisto, kar je dosegljivo, je bolj tak... klump, tisto, kar pa sem se zagledal (en reeeees hud kip bika) pa je bil 500€. In spet sem kupil le eno zlico ;)

Zvecer gremo v hostel in tam se hitro "zbondamo" z ekipo, ki je tam. Dva nizozemca, nemka, irka in en kup americanocv (americank). Ker je bil res hud hostel je lastnik ponudil zastonj pijaco (zemljetres), tako sa smo ze na koncu imeli prizgano disko kuglo, muziko na ful in je blo ze kar veselo. Seveda smo z novo ekipo vsi skupaj sli ven in imeli nepozabno noc in najraje pozabljeno jutro :)

Naslednji dan (sem se reeeeeees stezka zbudil, se tezje vstal) in smo sli se malo po mestu, pol pa z taxi colectivotom v sosednjo vas, Quintai. Naj bi bilo to lepo obmorsko mesto z lepimi plazam, gostilnami, kjer sem si predstavljal, da bom lahko ob kozarcu piva nekje v senci poslusal morje, gledal Jasminco kako si namaka noge v vodi in pisal zadnje bloge nasega dopusta.

No, resnica je bila (malo) drugacna. Taxi nas pusti na glavnem trgu mesteca. No, mesteca, kako zanimivo si eni definirajo vas in mesto. Recimo na kitajskem smo bli v vasici z 500.000 prebivalci. Tukaj pa smo v mestu s 2000 :) In desetimi na pol podrtimi hisami in naslednjimi desetimi vec milionov $ vrednimi vilami. Ki so skrite za velikimi vrati, tako da jih ne vidimo. No, da pridemo do obale moramo plaziti po izjemno strmi poti, kjer je kar nevarno (in nerodno) za hodit, pri nas bi se kozam ketne namontirali, da bi lahko kam prisle.

No, z mukami pridemo do dol, jaz sem samo upal da se ne bom skeglal kje v kak kaktus,ki raste namesto grmicevja. In pridemo do obale. In do razmrcvarjenega smrdecega morskega leva. No, Jasmina mi ze tezi, da pisem, kot da je bilo bedno :) Ni bilo, prav lepo je bilo. (fuuul lepo je bilo; pravi Jasminca). Njej je tak vseeno, samo da vidi morje. Itak je skakala cel cas po kamnih pa nabirala skoljke. Nabrala za slab kubik, ne vem kak jih bo spravla domov. Jaz sem si takoj nasel novega najboljsega prijatelja, do mene je namrec prisel nek pol potepuski pes (z ovratnico, tako da ni bil lih cisto potepuski)...No, spet pretiravam, cisto lep je bil, s svetleco dlako in prav nic ni smrdel. No, najdem ene kekse v nahrbtniku in ga fino nahranim. Takoj je bil moj :) Keksi so seveda ostali iz nasih glamuroznih potovanj z busom, in jih tezko gledam, kamoli jem. Kakorkoli, fifi je bil vesel. Vse je pojedel. Potem sem mu se dal vodo (Jasmina ni bila najbolj vesela, ona ma rada vodo, pa se zadnja je bila)... :)

No, skratka, super narava, divja, veliki valovi, crne vulkanske skale, kaktusi,... noro. Ko ugotovimo, da plaze ne bomo nasli, se spravimo nazaj. Po hribu navzgor, mimo trupla "disecega" (razpadajocega) mrtvega leva... Fifija ni motlo... Jasmina se kr nabira skoljke... Tam okol leva ni nabirala, prevec disalo :) Komaj prikobacamo do vrha, in pridemo nazaj do "glavnega trga" (ni bas nesto no) in gremo se malo v drugo smer... pridemo v slepo ulico...Tam enega strica vprasamo, kam it, nekak ni znal odgovorit... No, ura je 4, mi smo nekje v bozji teti, busa ni, taksijev tudi ne,... Kaj naredit? Od nasega taksista smo dobili telefonsko, najdemo telefonsko govorilnico, ga poklicem in z polomljeno spanscino se nekako sporazumeva, da naj pride sem. OK, 25 minut... Nic, z Jasmino se vsedema na klopco, ona da se sonci jaz da napisem par vrstic, ona dva pa okol... Prideta nazaj (dokaj jezna)... Nasla sta obljubljeno plazo z obratujocimi gostilnami... Ahh,,, pa je slo moje pivo, taksist bo tukaj vsak cas...

Jbg, nimamo srece. Smo zavili v napacno smer. Kdo pa je rekel da moramo hoditi vedno po pravih. Na poti nazaj se ustavimo se na eni plazi - na Jasminino zeljo - da ona koncno dobi malo peska med prste. OK, 5 minut.... In ker smo v J Ameriki, si je jasminca vzela juznoameriskih 5 min (15 - po mojem 20) Ko pride nazaj, ne da bi rekla, kako je fajn, ampak, "premalo"... in pol naj bo clovek vesel... (zenske,..)

Pridemo nazaj v Valparaiso, gremo direkt jest, isto kot vceraj... Se najemo, gremo v hostel, poberemo kufre in ze na poti v velemesto... Santiago, nasa zadnja postaja, nas zadnji bus, skoraj konec nasega potovanja. Saj ne vem, kaj naj recem. Po eni strani ze kaksno stvar tudi pogresam, po drugi strani bi pa najraje se kak mesec, dva ali 3 vandral tod okoli....

V Santjagu imajo pa celo ze metro... big city life, I guess... Se en dan Santjaga, potem pa kaksnih 21 ur letalisc. Komaj cakam :) (ze vidim da bomo spet ves gin spili na letalu) :)
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: