Alpinisticen pozdrav

Trip Start Jun 24, 2006
1
11
14
Trip End Aug 21, 2006


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Bolivia  ,
Monday, July 24, 2006

No takole. Vsi, ki tole berete posljite cestitke na naslov hotela v katerem sva sedaj (Hotel el Solario, Murrilo 123, La Paz, Bolivia). Cestitke za kaj? Ker sva naredila ekstremno zadevscino. Povzpela sva se namrec na 6088m visoko goro Huayana Potosi. Ceprav sva bila odlocena, narediva ta podvig, je bilo vmes kar nekaj ovir, ki sta jih premagala le mocna volja in vztrajnost.
Pa pojdimo po vrsti. Po tehtnem premisleku sva se odlocla za agencijo, ki nama je ponujala 3 dnevni aranzma. Predvsem zato, ker je bil tu prvi dan za trening z alpinisticno opremo na bliznjem ledeniku in ker sem predvsem ta dodaten dan jaz krvavo potreboval za aklimatizacijo, ki mi redno greni sicer cudovite dogodivscine.
Ko sva prispela v bazni kamp sva hitro nabrala vso potrebno opremo (cepini, dereze, alpinisticni cevlji, plezalni pas, alpinisticna obleka...) in jo z vodicem popihala do bliznjega ledenika, 40 minut stran. No nisva jo ravno popihala, saj visina 4700m ne ponuja dovolj gostega zraka za normalno dihanje. Kakorkoli ze, po zacetnih osnovah plezanja po ledeniku sva hitro pokazala zanimanje za nadaljevalni tecaj. Na vodicevo zacudenje sva 20m 80 stopinjskega ledenika preplezala kot za salo. Bilo je zabavno. V nadaljevanju popoldneva se razen mojega visinskega glavobola ni zgodilo nic posebnega. Naslednji dan pa sok. Kljub obljubam da nama bojo v High camp (visoki kamp)oni odnesli opremo, sva se za nosace lahko obrisala pod nosem. Nahrbtnika sta imela okoli 25-30kil in vzpon na 5200m res ni bila sala. Vsaj tako sva mislila, ker sva se kasneje presenetila in pot opravila namesto v 3, v 2 urah. Kakorkoli ze, 2. dan naju je nagradil s cudovitim razgledom na soteske naokoli. Tudi ta dan so se pri meni zacele popoldne pojavljati tezave visinske bolezni (glavobol, utrujenost, apaticnost, vrtoglavica, pomanjkanje apetita). Tako kot prvi dan, sem vse skupaj p˛spravil v kos z dvema aspirinoma. Zakaj vseskozi ne omenjam Maje? Ker je bila kot alpska rozica na soncku, brez vseh tezav. Vseeno pa je bila prognoza naslednjega dne zelo jasna. Pri vzponu naju lahko ustavi: mene visinska bolezen in Majo nizke temperature (spustijo se do okoli -20). Ob 12.30 ponoci je vodic potrkal na sotor in zaklical- Desayuno amigos (zajtrk prijatelja). Sedaj je slo zares. Cez tocno eno uro sva v polni bojni opremi ze z derezami grizla v nacet led in sneg. Mene je ze v prvih minutah cisto sesulo. Slabost, utrujenost... Bil sem preprican, da nimam veliko moznosti, da nadaljujem. Stel sem korake 1,2,1,2,1,2... in vseskozi reazmisljal da bo predsvidenih 6 ur neznansko dolgih. Zakaj nic ne napisem o Maji? Ker je bila kot rozica. Z grozno muko sem se privlekel do zadnjega vzpona in moje tezave so kot po cudezu izginile. Verjetno ni bila kriva visina ampak zajtrk, ki sem ga pojedel na silo. Sedaj se je zacela druga zgodba. Nas tempo smo morali upocasniti, saj se je zacel plezalni del, ki je vodil do vrha. Obljubljeni 45 stopinjski naklon je bil 70 in jutranji mraz je vse bolj pritiskal. Uresnicile so se zle slutnje za Majo. Nekje na polovici vzpona ni vec cutila prstov na nogah in vodic jo je ze hotel poslati nazaj, a po toliko vlozenega truda, gres za finis preko sebe. Vrh je bil tu. Neverjetni obcutki, ki so naju prelivali so bili kopija opisovanj alpinistov o njihovih podvigih. A nekaj vseeno niu stimalo. Kje je soncni vzhod. Povprecni vzpon vzame posamezniku 6 ur, tako da ob 7.30 ravno uzre prve soncne zarke z vrha. Ko sva vprasala koliko je ura sva ugotovila, da sva do vrha potrebovala 4ure in pol. Meni zaradi vseh muk na poti to ni bilo jasno, saj se polovico poti sploh ne spominjam. Je pa res da samo hodili nepretrgoma z le nekaj polminutnimi pavzami. Ko sta na vrhu 2 vodica maji odtajala prste na nogah so tudi drugi z zavidanjem gledali v preprosto punco, ki je prehitela mnoge izkusene gornike. Brez tezav priznam, da bi bil njen tempo lahko hitrejsi od tistega, ki smo ga imeli zaradi mene in da bi me prehitela za kake pol ure. Samo to bi bilo pa ze bahanje :-) Tudi spust ni bil lahek, ker v steni vedno pretijo nevarnosti ampak smo se drzali pravila- langzam und ziher. Na poti dol sem poslikal se soncni vzhod, saj bi ga na vrhu morali predolgo cakati.
S ponosom sva se vrnila v La paz in se oidlocila se zadnjo stvar: od sedaj naprej imava pocitnice. URLAUB!!! Nic vec matranja, nic vec iskanja lastnih mej. Uzivanje! (no ja, to sva rekla ze po 8 dnevnem trekingu...) :-)
Oglejte si tudi slike iz copacabane in spusta po cesti smrti v prejsnjem porocilu.

LP
Slideshow Report as Spam

Comments

abc2
abc2 on

zdravo
èestitamo vam za vztrajnost, potrucanost, odloènost,... Maja ve se èigava si!! Dosezes vse kar se ti zahoèe zato kapo dol. Sam da si premagava Janija,...., povej mu, da mre za frostik pes na Peco in nazaj, èe se hoèe kosat s tbi.
Dojst mata zdaj, prvosita si ze urlaub ne pa stako trplne.Uzivajta!!!!!
pozdrav iz domaèga kraja
da, le, re in le

Add Comment

Use this image in your site

Copy and paste this html: