Helsinki so me očarali

Trip Start Jun 21, 2012
1
10
11
Trip End Jul 03, 2012


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Finland  , Southern Finland,
Saturday, June 30, 2012

Mimo številnih jezer smo se pripeljali prav na jug Finske, kjer v Finskem zalivu, ki je rokav Baltika, leži glavno in največje mesto te države. Zaradi svoje lege, so se Helsinki v zgodovini precej povezovali z velikimi mesti kot so Stockholm, Talin in St.Petersburg. Helsinki imajo 600.000 prebivalcev in so politično izobraževalno, kulturno in finančno središče Finske.

Najprej smo se ustavili v Sibeliusovem parku, kjer so se pasle jate kanadskih gosi in se sprehodili do ogromne 24 ton težke skulpture, ki se dviga več kot 8 m visoko. To je spomenik Sibeliusu. Johan Julius Christian Sibelius je bil finski komponist klasične glasbe in hkrati eden najopaznejših komponistov 18. in 19. stoletja v Evropi. Njegova glasba je igrala pomembno vlogo pri oblikovanju finske identitete. Spomenik sestavlja 600 piščali, ki so povezane v obliko valov. Umetnik Eila Hiltunen je želel tako predstaviti Sibeliusovo glasbo. Na skali ob orglah pa stoji tudi Sibeliusov portret.  

Na poti proti centru mesta sem ujela poslopje finskega parlamenta, ki mi izgleda kot kakšen socialistični mavzolej. Naslednja postaja je bila zanimiva cerkvica vklesana v skalo. Temppeliaukio je luteranska cerkev, delo bratov Suomalainen, ki je bila posvečena leta 1969. V cerkvi pogosto uprizarjajo koncerte, saj ima fantastično akustiko, ki jo dajejo neobdelane skalnate stene. V njej so čudovite ročno izdelane orgle s 43 registri. V cerkvico smo prišli minuto preden so jo zaprli. Tako je bilo treba vklopiti filmski spomin ali pa to prepustiti fotoaparatu. Na hitro sem preletela prostor. Zazrla sem se v prelepo zaobljeno bakreno kupolo, ki se spiralasto izgublja v neskončnost. Skozi steklo med kupolo in skalami sije svetloba, ki daje prostoru skrivnosten pridih. S pogledom sem pobožala zlate piščali na orglah. Piko na i je dajala vijoličasta barva klopi. Kakorkoli, za občutek misterioznosti in nekakšne tihe divjine so bile dovolj tudi tiste tri minute, kajti osebje se je strogo držalo odpiralnega časa in žal smo se morali od te lepote takoj posloviti.

Glavno železniško postajo vidim le z avtobusa. Ob vhodu stojita na vsaki strani ogromna kipa dveh mož, ki držita v rokah okrogli svetilki. Tega ni moč spregledati. Spominja na velike kipe v Egiptu. Zadaj je stolp z uro. Vse skupaj je zanimiva ogleda vredna arhitekturna celota. Med vožnjo skozi mesto so me presenetile stare neorenesančna pročelja zgradb. Zdi se, kot bi bil v enem od klasičnih evropskih mest. Na severu norveške sem se navadila na nizke lesene hiše in to je zdaj kar sprememba.

Prva katedrala, ki smo si jo ogledali stoji na hribčku polotoka Katajanokka. To je vzhodna ortodoksna  Katedrala Uspenski, cerkev Marijinega vnebovzetja. Je največja ortodoksna cerkev v zahodni Evropi. Načrt zanjo je izdelal ruski arhitekt Alexey Gornostaev. Zgrajena je bila leta1868, 6 let po njegovi smrti. Na njeni zadnji strani je spominska plošča ruskemu imperatorju Aleksandru II, ki je bil v času gradnje veliki vojvoda Finski. Katedrala je bogata z ikonami velikih vrednosti. Med njimi je bila tudi posebej dragocena ikona svetega Nikolaja, ki pa so jo leta 2007 pri belem dnevu ob prisotnosti množice turistov ukradli in jo še danes iščejo po Finski in tudi drugod. Katedralo obišče letno več kot pol milijona turistov. Mene je resnično očarala. Že sama opečno rdeča barva v kombinaciji z zelenimi kupolami in zlatimi kapami, je pravi balzam za oči. Kot bi gledala kakšno pravljično ilustracijo. Veličastna pa je tudi notranjost. Velike z zlatimi okvirji obdane ikone za oltarjem in dva ogromna marmorna stebra ob straneh, svetloba, ki pada skozi okna glavne kupole z zvezdnatim nebom na vrhu.

No pa smo v pristanišču. Ob morju je pokrita tržnica. Tržnice so v mestih zanimive, vendar si jo pustim za pozneje. Ustavim se ob fontani. Kip prelepe deklice se mi zdi utesnjen med velikimi mestnimi hišami, čeprav na eni strani gleda proti morju. Tam so pisane tende odprte tržnice, senčniki in podobno, tako se s svojo romantiko nikakor ne vklaplja v okolico. Prava škoda, da ni na kakšnem drugem kraju. Kip Havis Amanda predstavlja morsko deklico. Dviga se na curku vode, ki ga brizgajo štiri ribe. Obkrožena je še s štirimi morskimi levi. Deklica se poslavlja od svojega elementa vode. Simbolično naj bi pomenila ponovno rojstvo Helsinkov. Model za deklico je bila devetnajstletna Parižanka Marcelle Delquini, saj je bil kip leta 1906 ustvarjen v Parizu in so ga šele dve leti kasneje prenesli na Market Square v Helsinkih. Na začetku je bil deležen mnogih kritik, še posebej žensk, ki se jim je zdela golota neprimerna. Nekatere so deklico okarakterizirale kot prostaško ali celo kot francosko prostitutko. Morski levi s človeškimi jeziki, ki jim visijo iz gobcev pa naj bi predstavljali moško pohotnost in poželjivost. Po zaslugi skupine ljudi, ki so poskrbeli za financiranje in izvedbo tega dela, se je sčasoma spremenil odnos do skulpture in danes velja za enega najlepših umetniških del v Helsinkih. Vsako leto ob praznovanju Walpurgine noči, 30.aprila in 1. maja, se tu zbere veliko število študentov z lokalnih univerz. Deklici dajo na glavo kapo in se zabavajo. Po neki legendi je deklica zavetnica moške spolne moči. Če si moški umije obraz v fontani in trikrat vzklikne besedo ğrakastaaĞ, kar pomeni ljubezen, mu to ugodno vpliva na njegovo spolno moč. 

S tržnice se lepo vidita obe katedrali. Veliko časa za oglede ni, zato se podvizamo k drugi prelepi umetniški arhitekturi, ki se vsa bela kot Sacre coeur v Parizu dviga nad hišami, čeprav ni na hribčku. Helsinška katedrala je finska evangeličanska luteranska cerkev. Do leta 1917, ko se je Finska osamosvojila, se je imenovala cerkev svetega Nikolaja. Zgrajena je bila namreč v čast ruskemu carju Nikolaju I. Cerkev je zgrajena v neoklasicističnem slogu. V svoji belini in z veliko zeleno kupolo se veličastno dviga nad Senatnim trgom. Zgradili so jo na mestu, kjer je prej stala cerkev švedske kraljice Ulrike Eleonore. Osnovna zgradba je bila kasneje dopolnjena s štirimi manjšimi kupolami, ki so povezava s cerkvijo svetega Izaka v St.Petersburgu in dvema prosto stoječima zvonikoma. Na prostranem tlakovanem Senatnem trgu stoji spomenik s kipom Aleksandra II, postavljen v spomin na njegove reforme, ki so pripomogle k večanju finske avtonomije in neodvisnosti od Rusije. V obdobju intenzivnejšega ruskega vpliva, ko je vladal njegov vnuk ruski car Nikolay II, so prebivalci Helsinkov kot znak tihega protesta na spomenik Aleksandru drugemu polagali cvetje. Bil je namreč znan kot dober car. Kip obdajajo liki, ki predstavljajo zakone, kulturo in kmete. Po osamosvojitvi so ga hoteli zamenjati s spomenikom finskega vojaškega poveljnika generala Karla Gustafa Emila Mannerheima. Na koncu je ostalo pri starem.

Če hočeš da katedrale, se moraš povzpeti po kar številnih stopnicah. Zgoraj lep razgled na Senatni trg. Predvsem pa so krasni stebri in pročelje katedrale. Spet smola. Bila je zaprta.

Vrnem se do vodnjaka Havis Amanda. Poslikam jo in grem za gručo ljudi. Pridem do parka Esplanade. Promenada, voda, obdana z bujnim rastlinjem in cvetlicami, prikupni lokalčki vabijo, da bi kar sedel in popil kavico. Ker imam rada romantiko mi prav posebej pade v oči ena. To je restavracija Kappeli, ena najpopularnejših in najslavnejših restavracij v Helsinkih, s tradicijo že iz 19.stoletja. Prav prijetno bi bilo posedeti in si privoščiti kakšno od njihovih specialitet. Na odru nasproti je ob promenadi majhen oder z živo glasbo. Ljudje se pomenkujejo ali pa sprehajajo. Živahno je. To je nekaj novega, saj so se mi zdela mesta do sedaj nenavadno prazna, brez ljudi. V parku pridem do spomenika narodnemu pesniku J.L. Runebergu. Kip pesnika se mi ne zdi nič posebnega pač pa ženska pod njim. To je zavetniška muza finske poezije. Zavita je v kožo divje zveri in pokrita z njeno glavo. Najbolj poseben pa je njen divji pogled. Okrog spomenika pa pravo nasprotje. Leseni gugalniki pisanih barv, v katerih se veselo gugajo ljudje. Pa ne otroci. Park meščani radi uporabljajo za piknike in tudi ta dan je tako. Veliko jih je razprostrlo kakšno podlogo na travi in zdaj uživajo v lepem sončnem popoldnevu.

Samo malo časa je še za ogled tržnice na osrednjem helsinškem trgu Market Square ali po finsko Kauppatori. Leži na koncu parka Esplanade ob Baltiku. Škoda, da nimam časa za ogled številnih stojnic. Zanimalo bi me, ali prodajajo kaj prav finskega. Odločim se le za ogled pokrite tržnice. Nenavadno rumeno rjavo pročelje obletavajo jate galebov. Notranjost je pisana. Hrana, kože. Ribje specijalitete, čaji, sendviči, olja in podobno.

Čas je, da se odpravim na ladjo, ki nas že čaka čisto blizu v pristanišču. Silja Symphony  je resnično pravo mesto. Ima trinajst nadstropij. V spodnjih so parkirišča, nato so kabine za potnike. V šestem nadstropju je ogromna samopostrežna trgovina in še bolj ogromna restavracija. Sedmo nadstropje je promenada. To je čisto prava ulica z lokalčki, kavarnicami in trgovinami ob strani. Na promenado pa se dviga nekaj nadstropij malce dražjih sob, ki imajo pogleda na ulico, na drugi strani pa na morje. Potnike sprejema in jim zaželi dobrodošlico mlad par oblečen v dvorna oblačila iz nekdanjih časov. Prtljago odnesem v kabino in grem raziskovat ladjo.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: