Trondheim slikovito norveško mestece

Trip Start Jun 21, 2012
1
3
11
Trip End Jul 03, 2012


Loading Map
Map your own trip!
Map Options
Show trip route
Hide lines
shadow

Flag of Norway  , Eastern Valleys,
Saturday, June 23, 2012

V Lillehammerju naletimo na mednarodni kolesarski maraton. Ceste v kraju so zaprte, tako da z obilo iznajdljivosti, obračanja in vzvratne vožnje avtobus pripelje pod vznožje smučarske skakalnice. Večina jih gre z žičnico na vrh. Jaz pa zavijem v gozd in raziskujem trave, poljsko cvetje in občudujem jezero v dolini. Spustimo se v Lillehammer in se sprehodimo po ljubkem mestecu med stojnicami naloženimi s siri, klobasami, vloženo zelenjavo in suhim sadjem in seveda spominki. Trgovinice z notranjo opremo imajo prikupno urejene izložbe v severnjaško podeželskem stilu, z blazinicami, čipkastimi zavesami in prti ter dekorativnimi izdelki. Vse pa je neznansko drago, vsaj za moj žep. Očara me še veliko rož v koritih in na zelenicah.

Po poti srečujemo grupe kolesarjev, ki neumorno ženejo svoja kolesa po dolgi cesti skozi zeleno pokrajino, mimo jezer, brzic gorskih rečic in potokov. Na hribih se že belijo snežne lise. Ustavimo se v Dombasu, kjer je vhod v Dovrefjell-Sundalsfjella nacionalni park. Ustanovljen je bil, da bi ohranili naravno alpsko okolje in s tem zadnjo še živečo populacijo avtohtonega severnega jelena. Poleg njega je tu moč videti zlatega orla, ameriškega rosomavha in pa nedavno iz vzhodne Grenlandije na novo naseljeno in tudi nevarno muškatno govedo. Če bi hoteli kaj od tega videti, bi se morali odpraviti na pohod, za kar so tu dejansko neskončne možnosti.

Na dvorišču pred vhodom te pozdravijo veliki troli. Troli so pravljična bitja iz nordijske mitologije. To so nagajivi škrati, ki vedno kaj nakuhajo. Skandinavci so si jih najbrž izmislili, da so se kratkočasili v dolgih zimskih večerih, ko je pol leta polmrak in sonce sploh ne vzide.

Čez cesto sem se zagledala v prečudovito cerkvico iz škrilavcev. O njej ni nikjer ničesar napisanega, nobenih velikih besed ali hvale, pa vendar je tako neznansko lepa. Gotovo bo njena fotografija ena lepših v mojem albumu s tega potovanja.

Torej to je bil le postanek za kavo in kakšno fotografijo trola. Spet hitijo mimo nas zeleni hribi, hitre reke in s hribov se zliva nešteto slapov. Tu in tam še srečujemo kolesarje. Tako prispemo v Trondheim

Trondheim je prva prestolnice Norveške, sicer pa še danes zgodovinska prestolnice te dežele. Leži ob izlivu reke Nidelve na južni obali Tronheimsfjordna. Je tretje največje mesto Norveške in pomembno pristanišče v zalivu, ki nikoli ne zamrzne. Mesto zaznamuje dejstvo, da je v njem 2. največja univerza Norveške. Samo Univerza za znanost in tehnologijo sprejme 24.000 študentov. Toliko mladih ljudi daje mestu poseben pečat. V soboto, konec junija pa je mesto bolj ali manj prazno.

Mesto je ustanovil kralj Olav Tryggvasson. Krasi ga največja katedrala v Skandinaviji Nidarosdomen. To je najsevernejša srednjeveška katedrala na svetu, ki je bila last škofov Nidaros. Zgrajena je na grobu sv.Olafa. Olav Haraldsson je bil vikinški poglavar, ki je v Angliji sprejel krščansko vero, se vrnil na Norveško, premegal sovražnike in postal kralj. Na njegovem grobu so torej leta 1070 začeli z gradnjo cerkve. Najstarejši ohranjeni deli so iz 12. stoletja. Z obsežnimi rekonstrukcijami so pričeli leta 1869 in šele stoletje kasneje 2001 je bila uradna otvoritev.

Katedrala je resnično veličastna, s katerekoli strani jo ogleduješ. Beli španski bezeg, ki je cvetel v tem času pa ji je dajal še dodaten pridih romantike. Romantična je bila tudi poroka, ki se je ravno v tistem času odvijala v katedrali, a zaradi tega nisem mogla niti pokukati v notranjost. Sicer pa je bilo zanimivo pogledati tudi takšno prestižno poroko. Mladoporočenca sta se po obredu odpeljala v rdečem kabrio oldtimerju. Med gosti pa je bil tudi en Škot v čisto pravem tradicionalnem kiltu.

Stiftsgarden je največja lesena palača v Skandinaviji. Zgraditi jo je dala Cecilie Christine Scholler, bogata vdova glavnega dvornega upravitelja in trondheimskega trgovca. Za gradnjo so bile porabljene enormne vsote denarja. Ko jo gledaš od zunaj, ne daje vtisa, da je kaj posebnega sploh pa nimaš občutka, da je tako velika. Imela naj bi namreč 140 soban na dobrih 4.000 kvadnatnih metrih površine. Leta 1800 je bila prodana norveški državi in danes služi kot kraljeva rezidenca.

Obiščemo še cerkev  Naše gospe svete, ki je najbolj obiskana cerkev srednje Norveške. Pravijo, da zaradi uglednih parapsihologov, ki jo obiskujejo. Najbolj zanimivo v tej cerkvici pa se mi je zdelo to, da so ob vhodu pri mizah sedeli moški in se pogovarjali ob pijači, zraven pa so ženske pletle ali vezle. Kot bi bil v prostorih kakšnega kluba ali društva.

Uradni ogled je zaključen na obrežju reke Nidelve, na kraju primernem za tipične posnetke Trondheima. Ob reki so stisnjene živobarvne hiše na kolih, nad njimi pa se dviga trdnjava Kristiansten. Tu se dogajajo vojaške prireditve, ognjemeti ob obiskih kraljeve družine, sicer pa je to prostor za piknike, nogomet in koncerte.

Še nekaj posnetkov z mosta z znamenitim portalom sreče, kjer si lahko nekaj zaželiš in končno sem prosta. Mahnem jo čez mesto do marine na reki. Sonce je neverjetno vroče. Človek bi si mislil, da bo tu na severu bolj hladno, toda temperature najbrž kar krepko presegajo povprečja tudi za ta čas. Končno pridem do Trondheimfjorda. Opazujem dvižni most, ki se ravnokar spušča. V pristanišču nedaleč od obale je Otoček menihov z utrdbo. Nekdaj je služi kot zapor in kraj za izvrševanje kazni, danes pa je namenjen rekreaciji. Oddaljujem se od centra in hodim po ulicah, občudujem preproste lesene hiše, grmičke in rože ob hišah, ki rastejo včasih kar med kamni pločnika.

Nedaleč stran, zdi se že na obrobju mesta, opazim na vzpetini kamnito cerkvico. To si moram ogledati. Ilen kirke nima nobenega posebnega pomena, je pa lepa, ko se njen zvonik dviga med krošnjami starih dreves. Na zadnjem dvorišču cerkve odkrijem kip mlade deklice z volom. Žal ne morem ugotoviti, koga predstavlja in kakašna zgodba se skriva za to podobo. Pod cerkvijo se pot spusti do mostu čez reko Nidelve in ponuja lep razgled na mesto.

Vračam se proti centru. V majhnem parku z rožnim rondojem naletim na kip drobne deklice. Sedi na klopi s šolsko torbico v naročju. Tako majhna je še, da ji noge ne sežejo niti do tal. Na torbici  je napis Cissi Klein. Drobna judovska deklica je bila aretirana v šoli v Trondheimu leta 1942. Odpeljali so jo v Stettin in kasneje v Auschwitz, kjer je bila leta 1943 umorjena stara komaj 13 let. Ob pogledu na kip začutiš neskončno žalost, ne da bi vedel za zgodbo in usodo te deklice.

Kdo ve koliko kilometrov sem prehodila. Počasi bo treba ubogati telo in si nabrati novih moči za jutrišnji dan.
Slideshow Report as Spam

Use this image in your site

Copy and paste this html: